Prijatli! obrodile so trte vince nam sladkó




Дата канвертавання28.04.2016
Памер70.75 Kb.
ZDRAVLJICA
Prijatli! obrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!

Komú najpred veselo


zdravljico, bratje! čmo zapét'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike 'z oblakov


rodú naj naš'ga trešči gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!

Edinost, sreča, sprava


k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

Bog žívi vas Slovenke,


prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

Mladenči, zdaj se pije


zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo sŕčno bránit kliče čas!

Živé naj vsi naródi,


ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje še, prijatli,


kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!

V SPOMIN VALENTINA VODNIKA


V Arabje puščavi

se tiček rodi;

v odljudni gošavi

sam zase živi.


So zvezde sestríce,

mu mesec je brat;

ni dano mu tice

si ljubico zbrat'.


Zanj družba ne mara,

in on ne za njo;

v samoti se stara,

mu leta tekó.


Naslajši dišave,

ki zanje sam ve,

najžlahtniši trave,

kadila dragé,


in miro nabira

neutruden vse dni,

se ubada, se upira,

za smrt le skrbi.


Grmado 'z njih dela

prileten samče,

ko pride smrt bela,

na nji se sežge.


Ven plane 'z plamena,

s svetlobo obdan,

slovéčga imena

tič Feniks na dan.


Tak pevec se trudi,

samoten živi,

se v slavi, ko zgrudi

ga smrt, prerodi.

V SPOMIN ANDREJA SMOLETA
Črne te zemlje pokriva odeja

v gróbu tihotnem, naš bratec, Andrej!

Vince zlató se v kozarcih nam smeje,

v tvojo opombo pijemo ga zdéj.


Zbrani prijatli v spomin ga pijemo

tvojih veselih in žalostnih dni;

zraven si take zdravljice pojemo,

de ni nesrečen, kdor v gróbu leži.


Čedna postava bila ti je dana,

bistri je um ti z bogastvam bil dan;

boljga srcá ni imela Ljubljana,

kak si za srečo človeštva bil vžgan!


Kratko sijale so zvezde prijazne,

v sanjah prijetnih te zibal je up;

jezo si sreče občutil sovražne,

zgodej okusil življenja si strup.


Deklica druzga moža je objela,

ki od ljubezni do nje si bil vnet;

trešla v bogastvo nesreče je strela,

kranjski v obupu zapustil si svet.


Videl si Nemško, Francosko, Britansko,

videl si Švajca visoke goré,

videl si jasno nebo italjansko;

sreče ni ranjeno najdlo srcé.


Videl povsod si, kak išejo dnarje,

kak se le uklanjajo zlatmu bogú;

kje bratoljubja si videl oltarje?

S s&rgrave;cam obupnim si príšel domú.


Mogla umreti ni stara Sibila,

de so prinesli ji z doma prsti;

ena se tebi je želja spolnila:

v zemlji domači de truplo leži.


V zemlji slovenski, v predragi deželi,

ki si jo ljubil presrčno ves čas;

v kteri očetje so naši sloveli,

ktera zdéj íma grob komej za nas.


Težka človeku ni zemlje odeja,

vzamejo v sebe ga njene moči;

trčimo, bratje! še vince se smeja,

dolgo Smoletov spomin naj živi!

OD ŽELEZNE CESTE
"Bliža se železna cesta,

nje se, ljubca! veselim;

iz Ljubljane v druge mesta,

kakor tiček poletim."


"Ak je blizo tista cesta,

moraš vzet' me, ljubček moj!

de, pogledat tuje mesta,

bom peljala se s teboj."


"Sam se po železni cesti

vozil bom od nas do nas;

drugo ljubco v vsakem mesti

ímel bom za kratek čas."


"Ceste tebi ne zapéram,

ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;

tí pa mene pusti zméram,

pet 'mam boljših na vsak prst."


"Vé Kranjice ste košate,

so prijazne Štajerke;

Trst dekleta 'ma bogate,

Dunaj zal' oblečene."


"Smo poštene mé Kranjice,

vsak sleparček ni za nas;

mé pa hočmo bit' ženice,

ljubce ne za kratek čas."


"Vé si pa želte možičke,

ki ne stópjo z vójence,

zmeram vprežene osličke,

dolgočasne revčeke."


"Tebe sla pa h krotkim ticam

vleče, buzakljunski kos!

Veter dal boš dvajseticam,

pricapljal nazaj boš bos."


"Jaz popeljem se tje v Brno,

snubit Judnje kršene;

bom priženil z ženo črno

penezov na merniké."


"Jaz pa iz domačih starcov

si moža zvolíla bom;

ímel bo ko peska dnarcov,

mene várval bo in dom."


"Žene jaz ne bom zapiral,

bal ne bom se zanjo nič;

nje obresti bom pobiral,

živel brez skrbi ko tič."


"Jaz pa hlače bom nosila,

gospodar bom čez mošnjó;

bom vabila na kosila,

kogar meni bo ljubó."


"Varij! celi dan bo gódil,

vso noč kašljal stari mož;

bo te še od hiše spodil,

ak mu stregla prav ne boš."


"Judnja je ko satan zvita,

kadar boš z njo zavozlan,

privošíla skoporita

komej ti bo sok neslan."


"Torej bodi meni zvesta,

sej te ljubim le samó;

kje je še železna cesta,

koj mi v zakon daj rokó."


"Tebi jaz ne bom nezvesta,

ljubček! ti si tiček zrel:

ko železna pride cesta,

varij, de ne boš mi ušel!"


"Po nji peljal te ženico

bom na Dunaj, v Gradec, v Trst,

zvesto kazat jim Kranjico,

ak ne bo na poti -- krst."


"Ak kaj tacga se napravi,

boš počakal, ljubček moj!

Vselej mož najmanj zapravi,

ak ženico 'ma s seboj."

MORNAR
Nezvesta! bodi zdrava,

čolnič po mene plava,

na barko kliče strel;

po zemlji varno hódi,

moj up je šel po vodi,

mi drug te je prevzel.


Pri Bogi sem obljubil,

de préd bom dušo zgubil,

ko nehal te ljubít',

si z desno v desno segla,

pri Bogi si prisegla,

mi vedno zvesta bit'.


Morjá široka cesta

peljala me je v mesta,

kjer lepe deklice;

obrazov njih lepota,

sneg beli njih života

zmotila nista me.


Spet so se jadra bele

od južnih sap napele,

prinesle me nazaj;

dekleta mojga ženo

sem najdel poročeno --

prestal sam Bog ve kaj!


Le jadra spet napnimo,

valovam se zročimo,

kak je čistó morjé!

Kaj njemu upat' smemo,

mornarji dobro vemo;

dekletam kaj -- kdo ve?


Ne stráši moč viharja,

ne grom valov mornarja,

se smrti ne boji.

Spomin v potópu mine,

ljubezni bolečine

vsak dan spet oživi!


Po morji barka plava,

nezvesta, bodi zdrava,

sto tebi sreč želim!

Po zemlji srečno hódi;

moj up je šel po vodi,

le jadrajmo za njim!

K SLOVESU
Kaj od mene preč oko,

preč obraz obračaš mili?

Kdo te mene ljúbit' sili?

Rajši koj mi daj slovo.


Desno róko brez skrbi

daj k prijaznemu slovesu,

solz v nobenem ni očesu,

žal besede v ustih ni.


Žale misli v srcu ni;

saj ni préd bilo veselo,

ko se zate je unelo,

naj ne bo prihodnje dni!


Vrnil bo se prejšnji čas;

hodil pota bom temotne,

kamor sreče bo togotne

gnal nemili me ukaz.


Moja stara ljuba bo,

bo potrpežljivost mila

zvezo z mano ponovila,

v zakon dala mi rokó.


Od pomóči nje podprt

nosil bom življenja pezo,

dókler zmaga sreče jezo

zadnja ljubca -- bela smrt.

TURJAŠKA ROZAMUNDA
Hrast stoji v turjaškem dvóri,

vrh vzdiguje svoj v oblake,

v senci pri kamnitni mizi

zbor sedi gospode žlahtne,

ker Turjačan spet gostuje

Rozamundine snubače.


Rozamunda roža deklic,

čast dežele je domače;

nje poglédi, svítle strele

z néba jasnega poslane,

deleč krog junakov srcam

vžigajo skeleče rane.


Dókaj jo baronov snubi:

troje iz dežele laške,

troje iz dežele nemške,

troje 'z štajerske in kranjske,

ino zraven Ojstrovrhar,

ki so boji mu igrače.

Lep junak srcé bil vnel je

gospodične zlo košate;

ki ukaže mu, de prosi

od očeta jo in žlahte.

Njemu óča nje napravi

imenitno gostovanje,

Rozamundo mu obljubi,

reče mu pripeljat' svate

v treh nedeljah, de nevesto

'z hiše spremijo domače.


Tje h gospódi se približa

pevec razglašene slave;

próšen strune ubere, póje

dela vitezov junaške,

in deklet oči nebeške,

s&rgrave;ca od njih ognja vžgane.


Ko premolkne, ga popraša

teta Rozamunde zale,

de bi jo čez vse pohvalil,

reče mu besede take:


"Tí povej nam, ki obhodiš

bližnje ino daljne kraje,

kje bi neki dekle raslo

lepši od neveste naše?"


"Bog jo žívi gospodično,

Bog ji hčere daj enake,

tak cveteče, tak sloveče!

Bog ji sine daj junake!

Pod cesarjam zdéj narlepši

cvet turjaška roža rase;

sestra bášetova v Bosni,

sonce vse lepote zdanje

po vsem svéti razglášena,

ako slave glas ne laže,

sama bi utegníla biti

lepši od neveste vaše."


Ni nevesti všeč, kar reče,

mal' odgovor ji dopade,

lica spremeni rudeče,

nejevolja jo prevzame,

Ojstrovrharja pogleda,

reče mu iz jeze nagle:


"Slišim, de so Bosnijaki

v sužnost gnali kristijane,

res junakam je sramota,

de jih še obklada jarem.

Meč opaši, Ojstrovrhar!

hlapce zberi in tovarše,

bášetovo izpeljite

sestro, ako kaj veljate.


Radi dali bodo Turki

zanjo naše vam rojake.

Brez otrok moj zakon bodi,

brez veselja leta stare!

ako šla bom préd k poroki,

ako préd moža objamem,

ko pripelješ Bosnijanko

v grad turjaški, de verjamem,

je take res svetlobe

turško sonce, kakor slave!" --


Ženin z njo obljubljen svoje

zbere Ojstrovrhar hlapce,

po prijatlje bližnje pošlje,

in si ójster meč opaše,

róčno jezdi nad Turčine,

spolnit voljo svoje drage.

Ne globoka reka, Kolpa,

ne vdržé ga turške straže,

meč krvávi v močni desni,

pred seboj drvi Bosnjake,

bášetovi grad razdene,

reši 'z sužnosti rojake,

z njimi bášetovo lépo

sestro vitez s sabo vzame,

črnooko, svetlolično,

rásti in podobe rajske;

vseh lepot bila je sonce,

ki so tisti čas sijale.


Bolj ko lepa Rozamunda,

lepši Lejla mu dopade,

v grad turjaški je ne pelje,

na svoj grad domú jo vzame.

Cvet junakov, Ojstrovrhar,

ji srcé nedolžno gane.

Vero zapusti Mahóma,

turške šege in navade;

ko bila se naučila

vseh resnic je vere prave,

jo je krstil, potlej njiju

je poročil grajski pater.


Rozamunda gréde v klošter,

čast ljubljanskih nun postane.

POVODNI MOŽ
Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele,

al lepši od Urške bilo ni nobene,

nobene očem bilo bolj zaželene

ob času nje cvetja dekleta ne žene. --

Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla,

narlepši iz deklic je Urška bila.


Mnogtére device, mnogtére ženice

oko je na skrivnem solzé preliválo,

ker Urški srcé se je ljubega vdalo;

al ljubih bilo je nji vedno premalo.

Kar slišala moških okrog je slovét',

skušála jih v mreže razpete je ujet'.


Je znala obljúbit', je znalá odreči,

in biti priljudna, in biti prevzetna,

mladenče unémat', bit' staršim prijetna;

modrij in zvijač je bila vseh umetna;

možake je dolgo vodila za nos,

ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.


Na Starem so trgu pod lipo zeleno

trobente in gosli, in cimbale pele,

plesále lepote 'z Ljubljane so cele

v nedeljo popoldan z mladenči vesele;

bila je kraljica njih Urška brhka,

plesáti ni dolgo nje volja bila.


Jih dókaj jo prosi, al vsakmu odreče,

prešerna se brani in ples odlašuje,

si vedno izgovore nove zmišljuje,

že sonce zahaja, se mrak približuje;

že sedem odbila je ura in čez,

ko jela ravnát' se je Urška na ples.


Al, ker se ozira, plesavca si zbira,

zagleda pri mizi rumeni junaka;

enac'ga pod soncam mu ni korenjaka,

želi si plesáti z njim deklica vsaka --

omrežit' ga Uršika lepa želi,

zaljubljeno v njega obrača oči.


To videt', mladenič se Urški približa:

"Al hótla bi z mano plesati?" ji pravi,

"kjer Donava bistri pridruži se Savi,

od tvoje lepote zaslišal sem davi,

že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj,

že, Uršika zala! pripravljen na raj!"


To reče in se ji globoko prikloni,

sladkó mu nasmeja se Uršika zala:

"Nobene stopinjice še nisem plesala,

de čákala tebe sem, res je, ni šala --

zatorej le hitro mi roko podaj,

lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!" --


Podal ji mladenič prelepi je róko,

in urno ta dvá sta po pódu zletela,

ko de bi lahké peretnice imela,

bila bi brez trupla okrog se vrtela,

ne vidi se, kdaj de pod noga udar',

plesala sta, ko bi ju nosil vihar.


To videti, drugi so vsi ostrmeli,

od čudeža godcam roké so zastale;

ker niso trobente glasova več dale,

mladenča nogé so trdó zaceptale;

"Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas,

strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!"


So brž pridrvili se črni oblaki,

zasliši na nebu se strašno gromenje,

zasliši vetrov se sovražno vršenje,

zasliši potokov derečih šumenje,

pričjóčim po koncu so vstali lasje --

oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!


"Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stópi,

ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja,

ne boj se potokov ti mojih šumenja,

ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja;

le úrno, le úrno obrni peté,

le úrno, le úrno, ker pozno je že!"


"Ah, majhno postojva, preljubi plesavec!

de jaz se oddahnem, de noga počije."

"Ni blizo, ni blizo do bele Turčije,

kjer v Donavo Sava se bistra izlije;

valovi šumeči te, Urška! želé,

le úrno, le úrno obrni peté!" --


To reče, hitreje sta se zasukála,

in dalje in dalje od póda spustila,

na bregu Ljubljance se trikrat zavila,

plesáje v valove šumeče planila.

Vrtinec so vidli čolnarji dereč;

al Uršike videl nobeden ni več.

NEIZTROHNJENO SRCE
Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanjga dján;

obraz bledgá mladenča prikaže se na dan.

Kopači ostrmijo, de 'z ust njih sape ni,

manj vstrášeni pogrébci vanj vpirajo oči.


De je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak,

ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak;

bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,

ak bil bi nekakóvi preč nejevolje sled.


Dalj čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi;

srcé samó zavzetim ostane pred očmi.

še bije, še čutiti je ravno tak gorkó,

ko, de bilo bi v prsih še zdravo in živó.


Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo dján je bil,

gotovo bil svetnik je, ker ni ves v gróbu zgnil.

Stal tam je kamen, kterga nihče préd čislal ní,

hité mu mah otrébit', napis tak govori,


de Dobrosláv je pevec bil tjékej pokopan,

ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran,

pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice,

prevzetne gospodične, nemile ljubice.


Al, ko si je zvolila mladenča druzega,

iz prs nobena njemu ni pesem več prišla.

Pri Bogu ni tolažbe iskál ne pri ljudeh,

oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.


Vnemár naprej je živel, manj svet, ko razujzdán,

umrl je nespovédan, in ne v svet' olje djan.

Vsi pravijo, de njemu svetost ne brani gnit',

vsi pravijo, njegovo srcé ne more bít'.


"To pevčovo srcé je," star mož tam govori,

"ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri;

svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet',

ki jih zaprte v prsih je nosil dókaj let.


Mi mu srcé odprimo, pod nebam naj leži,

de dan današnji prejde, de prva noč miní,

de vstane drugo sonce, pripelje beli dan;

spet zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.


Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj,

naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj

préd vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega;

ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga."


Razplátili srcé so, ležalo noč in dan

je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladán,

ko vstane drugo sonce, srcé tako skopni,

ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.

V SPOMIN MATIJA ČOPA

(Mera po zgólih udarjih)


Tájati léd naš šele začne se, pomlád je drugód žé;

v drági slovénski ukroten ni domovíni vihár.

Stéšemo svój si čolnič nov, z Bógam zročmo ga valóvam;

ní se navádil popréd breznov se, skál ogibát'.

Zvézde, ki réšjo, bilé so neznáne, ki čóln pogubejo;

Lélj bíl naš je krmár, drúgi je bíl Palinúr.

Tí nam otél si čolnič, si mu z jádrami k&rgrave;mo poprávil,

ti mu pokázal si pót právo v dežélo duhóv.

Skríta nobena bila ní zvézd ti nebá poezíje,

slédnji je bil ti domač jezik omíkan, učen.

Stári Rimlján kar svetá je gospód, kár Grecija módra,

z Láhi Francóz, španijól, Némec in Albionec,

Čéh in Polják, kar Rús in Ilír, kar ród naš slovénski

slávnih izmíslil si bíl čása do tvójga pisánj,

pólno si znádnost imél njih, Čóp! velikán učenósti,

ti si zakláde duhá Krezove bíl si nabrál.

Nísi zaklépal doma tí žláhtnega blágodaróva,

sebi zročeno mladóst, drúge si z njim bogatíl.

Kómej zastávil, roják, si peró préd praznovajóče

v zgúbo velíko rodú, krívega dókaj zamúd,

v Sáve deréče valóv tam vrtínčinah sm&rgrave;t te zasáči,

glás ti zapre besedí, 'z rók ti potégne peró.

Zémlja nemíli čuváj nam zaklad tvój váruje skópa;

gróbi na tvójem očí máteri Slávi rosé.

Níso suhé nam prijátljam očí, ko se spómnimo tebe,

ino predrágih s tebój tvóje ljubézni daróv.

Séme, ki tí zasejál si ga, žé gre v klásje vesélo,

nam in za námi dokáj vnúkam obéta sadú.

Náj se učenóst in imé, část tvója, roják! ne pozábi,

dokler tebi dragó v Kránji slovénstvo živí!

SLOVO OD MLADOSTI
Dni mojih lepši polovica kmalo,

mladosti leta! kmalo ste minule;

rodile vé ste meni cvetja malo,

še tega rož'ce so se koj osule,

le redko upa sonce je sijalo,

viharjov jeze so pogostó rjule;

mladost! vender po tvoji temni zarji

srcé bridkó zdihuje, Bog te obvarji!


Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!

Veselja dókaj strup njegov je umoril:

sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje

svet zaničvati se je zagovoril,

ljubezen zvésto najti, kratke sanje!

zbežale ste, ko se je dan zazóril.

Modrost, pravičnost, učenost, device

brez dot žalváti videl sem samice.


Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,

komur sovražna je, zastonj obrača,

kak veter nje nasproti tému vleče,

kogar v zibéli vid'la je berača,

de le petica da ime sloveče,

de človek toliko velja, kar plača.

Sem videl čislati le to med nami,

kar um slepí, z goljfijami, ležámi!


Te videt', grji videti napake,

je srcu rane vsekalo krvave;

mladosti jasnost vender misli take

si kmalo iz srcá spodi in glave,

gradove svitle zida si v oblake,

zelene trate stavi si v pušave,

povsod vesele lučice prižiga

ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.


Ne zmisli, de dih prve sapce bóde

odnesel to, kar misli so stvaríle,

pozabi koj nesreč prestanih škode,

in ran, ki so se komej zacelile,

dokler, de smo brez dna polníli sode;

'zučé nas v starjih letih časov sile.

Zato, mladost! po tvoji temni zarji

srcé zdihválo bo mi, Bog te obvarji!

GLOSA
"Slep je, kdor se s petjam vkvarja,

Kranjec moj mu osle kaže;

pevcu vedno sreča laže,

on živi, umrje brez dnarja."


Le začniva pri Homeri,

prosil reva dni je stare;

mraz Ovidja v Pontu tare;

drugih pevcov zgodbe beri:

nam spričuje Alighieri,

káko sreča pevce udarja;

nam spričujeta pisarja

Luzijade, Don Kihota,

kákošne Parnasa pota --

slep je, kdor se s petjam vkvarja.


Káj Petrarkov, káj nam Tasov

treba pevcov je prijetnih?

slišim od butic neukretnih

prašat' zdanjih, prednjih časov.

Kómur mar prijetnih glasov

pesem, ki pojó Matjaže,

boje krog hrvaške straže,

mar, kar pevec pel Ilirje,

mar Čebel'ce roji štirje,

Kranjec moj mu osle kaže.


Lani je slepar starino

še prodajal, nosil škatle,

meril platno, trak na vatle,

letos kupi si grajšino.

Naj gre pevec v daljno Kino,

še naprej se pot mu kaže,

naj si s tinto prste maže,

naj ljubezen si obeta,

vneti lepega dekleta,

pevcu vedno sreča laže.


Vender peti on ne jenja;

grab'te dnarje vkup gotove,

kupovájte si gradove,

v njih živite brez trpljénja!

Koder se nebo razpenja,

grad je pevca brez vratarja,

v njem zlatnina čista zarja,

srebrnina rosa trave,

s tem posestvam brez težave

on živi, umrje brez dnarja.


VRBA
O Vrba! srečna, draga vas domača,

kjer hiša mojega stoji očeta;

de b' uka žeja me iz tvoj'ga svéta

speljala ne bila, goljfiva kača!
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača

vse, kar srcé si sladkega obeta;

mi ne bila bi vera v sebe vzeta,

ne bil viharjov nótranjih b' igrača!


Zvestó srcé in delavno ročico

za doto, ki je nima miljonarka,

bi bil dobil z izvoljeno devico;
mi mirno plavala bi moja barka,

pred ognjam dom, pred točo mi pšenico



bi bližnji sosed vároval -- svet Marka.


База данных защищена авторским правом ©shkola.of.by 2016
звярнуцца да адміністрацыі

    Галоўная старонка