Kjecl, Sv. Socerb in Štjak, 25. januar 2009




Дата канвертавання28.04.2016
Памер29.01 Kb.
Kjecl, Sv. Socerb in Štjak, 25. januar 2009

Le Ada in Marta sta vedeli, kam nas bosta vodili. Da se splača, smo vedeli in da ni pretežko. In prav tako se je izkazalo.

Z avtobusom smo se popeljali do Orehovice in tam začeli pohod.
Orehovica je eden od štirih zaselkov krajevne skupnosti Podnanos ( Hrašče, Podbreg, Poreče in Orehovica). K staremu vaškemu jedru Podnanosa je priključen še nov del naselja, Rožnik. Skupaj živi tu cca 850 prebivalcev. Podnanos leži ob sotočju potokov Močilnik, ki izvira pod Razdrtim, in Pasjega repa, ki izvira pod vrhemi . Pod Porečami se združita.

Za kraj je značilna primorska arhitektura: strnjeno gručasto naselje okrog vaške cerkve prepletajo ozke uličice gase (od tod ime za prebivalce gasarji ). Žal se tipična arhitektura spreminja. Nekoč so bile hiše kamnite, krite s škrlami, ki so jih zamenjali korci. Tudi kamniti oboki , velbi, so se skrili pod sodobna pročelja hiš, ki »so se razširile«.

Vemo, da se je Podnanos nekoč imenoval Sv. Vid ( po župnijskem zavetniku), kasneje Šembid, kar v vsakdanjem pogovoru še ostaja.

Naj omenim nekaj znanih Šembijskih mož: 1. Stanko Premrl, duhovnik, glasbenik, orgelski virtuoz, skladatelj in pisec. Med mnogimi njegovimi deli poznamo prav vsi Prešernovo zdravico, ki je postala slovenska himna. Prve note, da mu ne bi napev »ušel« je napisal kar na škrtoc (papirnato vrečko).

2. Matija Vertovec, ki je večji del deloval v Podnanosu in tu tudi umrl. Kot vemo je poznan zlasti po svojem delovanju na področju vinogradništva (poleg župnikovanja). Poznana je njegova Vinoreja, v kateri je obdela sorte vinske trte, nego, obdelovanje, sajenje , varstvo pred pozebo in škodljivci pa tudi trgatev.

3. Janko Premrl – Vojko:narodnjak in zavedni Slovenec, borec proti fašizmu, partizan, komandant Gregorčičevega bataljona. V bitki pri Idrijski Beli je bil ranjen in po par dneh je podlegel ranam.


Kako je nastala Slovenska državna himna:
Leta 1843 je takratni šembijski dušni pastir Matija Vertovec v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil sestavek Vinske terte hvala. V njem je prvega slovenskega pesnika Franceta Prešerna pozval, naj spesni hvalospev vinski trti: »Tvojo čast, vinska terta še dalej poviškovati, bom perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, da kar meni ni mogoče, tvojo hvalo k večnimu spominu, v lepo vezane verstice zloži.«

Izgleda, da je ta zapis Prešerna ganil in jeseni 1844 leta se mu je ob novem vinu, kot je sam zapisal, porodila Zdravljica. Morda je Prešeren vinsko kaplico letnika 1844 ob srečanju z Matijo Vertovcem pil prav v šembijskem hramu?

Zdravljica je mikala mnoge skladatelje, kar dokazuje čez dvajset uglasbitev. Tudi šembijski rojak Stanko Premrl se je lotil tega izziva. Zdravljico je uglasbil med počitnicami v času študija na dunajskem konservatoriju leta 1905. Sam je napisal, da mu je napev »prišel v uho« na Lozicah. . Dokončano skladbo je objavil v reviji Novi akordi.

Izgleda, da se je ta napev med ljudmi »prijel«. In prav ta napev smo Slovenci v samostojni Sloveniji izbrali za svojo himno, seveda 7. kitico pesnitve:


Žive naj vsi narodi,

ki hrepene dočakat dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Najprej smo se povzpeli na Kjecl. Mimo kapelice in zvončka želja smo kmalu prišli do »meje med »goriško in kranjsko«. Na vrhu so planinci postavili imitacijo Aljaževega stolpa.V njem je vpisna knjiga in »prva pomoč« . Pot iz vasi Orehovica je lepo označena. Velja omeniti lep razgled na Vipavsko dolina in ob lepem vremenu dlje do Alp…


Po obveznem slikanju in okrepčilu smo pohod nadaljevali na 555m visoko vzpetino nad Podrago , kjer stoji lepo obnovljena cerkvica posvečena mučencu Sv. Socerbu. Sv. Socerb naj bi bil Tržačan, ki je živel v kapniški jami pri Socerbu, a ne tem Socerbu, in je delal čudeže. Preganjalci krščanske vere so ga preganjali in leta 284 ulovili, mučili ter usmrtili.

V Sloveniji so le trije kraji povezani s tem imenom. Najbolj znan je Socerb v župniji Klanec z ostanki istoimenskega gradu nad Osapsko dolino. V bližini je jama z ostanki podzemne cerkve, kjer darujejo mašo na dan Sv. Socerba.

Naša cerkvica Sv. Socerba je bila prvič posvečena leta 1642. 1877 je bila poškodovana, 1900 spet obnovljena. Po letu 1929 so se v njej zbirali mladi in stari, kjer so v odmaknjenem kraju peli slovenske pesmi. Med drugo svetovno vojno so se shodi končali. Cerkev je samevala in načel jo je zob časa, streha se je udrla in propadla. Notranjost je prekril kup ruševin, preko katerih je zarastlo grmovje in drevesa. Slabo je bila vzdrževana tudi gozdna pot iz vasi. Lažji je bil dostop z Vrhov. Leta 1999 je msgr. Anton Štrancar iz šembijske župnije skupaj s še petimi fanti očistil notranjost cerkve. Tedaj se je pokazal dobro ohranjen tlak.

Po letu 2004 se je začela obnova. Od leta 2003 pa se tu srečujejo župljani na god Sv. Socerba.


Mi smo uživali ob urejeni in obnovljeni cerkvici in okolici. Škoda le, da se tu nismo mogli zadržati več, saj sta nas zalovila veter in mraz.

Podali smo se proti Štjaku po lepo urejeni gozdni cesti. Pod Štjakom , na Vrheh, smo se razgledali naokoli. Ob lepem vremenu seže razgled do Trsta in do Alp.


Tu so se naše ženske (Ada, Marta, Nada, Tatjana) izkazale. Postregle so nam s kuhanim vinom (mimogrede, mraz je bil in ogrelo nas je), kavo in sladicami.



Gasilska pred začetkom pohoda v zaselku Orehovca.







Pot je bila na novo označena.

Ob kapelici je bil zvonček in treba Že se vzpenjamo na vrh Kjecla.

je bilo pozvoniti "za srečo".




Ob "Aljaževem stolpu na Kjeclu". je bilo potrebno obeležiti prvi vzpon v letu 2009.


Od stolpa je zelo lep razgled na Vipavsko dolino. Dobro je vidna trasa avtoceste v gradnji.



Tu nam je Marta povedala nekaj besed o Šembidu (Sv. Vidu oz. Podnanosu).
Prebrala nam je pesem, ki jo je po nareku Janka Premrla Vojka marca 1941 zapisala Amalija Potrata (glej filmček!):



Kak' polje Vipavsko razteza lepo,

Kak' Nanos iz njega se dviga visoko:

višje in višje nad Svet'ga Miklavža,

tam je najvišji vrh - Nanosa glava.




Odkar od tujcev zastrupljena dolina,

Nanos in Čaven veselja več nima.

Kar prej bilo veselo in srečno vsak dan,

sedaj mi predstavlja ko grob strašan.




Na levi, na desni so svatje.

Za njimi na vzhodu nešteti so bratje.

V lepi so suknji zelenega gozda.

Njih zima, poletje in pomlad je večna.




Na desni strani, kjer nanos se zgublja,

pivka ob vznožju ponižno poljublja.

Iz zadnje kopice se nudi pogled

na grad ljubljanski in okolice svet.




Na levo stran razteza se, niža

tako, da Čavnu se skoro približa.

Oba sta si znanca stoletja nazaj,

ko bila dolina še svoboden je raj.




In spet na primorsko obrnjeno stran,

dviga se Heronima hram.

In gleda čez kraške Vrhovske brege

s solznim očesom Jadransko morje.






Prišli smo do Sv. Socerba.



Kratek postanek na vrhu in hitro naprej proti Štjaku!





NA VRHEH PRI ŠTJAKU

Napis na spomeniku:

Napis na spomeniku:

Spomin trinajstim borcem štjaškega bataljona Gradnikove brigade  padlim pri preboju sovražnikovega obroča 29.9.1943.

Na zgornjem Vipavskem in Vrheh je med NOV delovala Relejna kurirska postaja 2-P14. Petim soborcem, ki so padli so zapisali:

Po skrivnih stezah

ste pošto svobode

skozi krogle nosili

naš boj ste vezali

kri svojo prelili.





Z Vrhov pogled nazaj na cerkvico Sv. Socerba. Pogled na cerkvico na Erzelju (levo) in traso našega

pohoda iz jeseni 2007:Goče, Šmarje, Erzelj...

Ali ni lepa naša dolina?




Končni cilj.



Avtobus bi morali skoraj prenesti! Še prva pomoč.

Obračanje.





Kontrast!


База данных защищена авторским правом ©shkola.of.by 2016
звярнуцца да адміністрацыі

    Галоўная старонка