Orientalske književnosti




старонка8/8
Дата канвертавання24.04.2016
Памер198.91 Kb.
1   2   3   4   5   6   7   8

FRANZ KAFKA 1883-1924


Kafkino življenje je močno prepleteno z njegovo umetnostjo in tudi obratno. Kafka se sprašuje kdo sploh je  je tujec, je osamljen, drugačen, njegovo življenje je brez smisla, je ranljiv. Nanj pa močno vpliva tudi jetika in dejstvo, da je edinec – oče ima prevelika pričakovanja. Kafkov edini smisel je pisanje, zato je v konfliktu z okoljem (z očetom).

Njegova najpomembnejša dela: 3 romani  Proces, Grad in Amerika

Kafkov način pisanja je še realističen, njegovi motivi in ideje pa so modernistični.
Preobrazba {B3-215}

Je eno redkih K. besedil, ki je bilo objavljeno še v času njegovega življenja (1915). Osnovni motiv novele je preobrazba (metamorfoza).

Gregor Samba (osrednja oseba) se zbudi spremenjen v mrčes (v hrošča). Posebnost te preobrazbe je, da ne ve, zakaj je do nje sploh prišlo (ni danega vzroka) in ne vemo, kako naj bi se te preobrazba izničila. Njegova duševnost je ostala človeška. Ko Gregor le odpre vrata, je vsa družina zelo šokirana. Postopoma se tudi duševno spreminja v hrošča. Odnos družine do Gregorja se s časom zelo spremeni. Novela se zaključi z Gregorjevo smrtjo. Sedaj si družina lahko načrtuje boljše življenje.
Na prvi pogled je zgodba zelo preprosta. Dogajanje je irealno (nemogoče), vendar imamo občutek, kot da se je res zgodilo  realistični način pripovedovanja.
SPOROČILO: Če je človek ujet v svet, ki ga ne razume, je obsojen na propad.

Zelo je izpostavljen odnos med očetom in Gregorjem – je avtobiografski. Oče se do Gregorja obnaša hladno, kruto. Gregor pa plačuje za očetove napake in se ga tudi boji.


V noveli je tipičen primer 1. os. personalnega pripovedovalca. Vidimo in vemo le toliko kot Gregor.

Besedilna vrsta Preobrazbe je moderna groteskna novela. Novela – krajše besedilo, omejeno prizorišče in dogajalni čas, v ospredju je le ena oseba, klasična dram. zgradba; Groteska – popačena podoba stvarnosti; Moderna – tema, motivi in sporočilo so moderni. Gregor se znajde v svetu, ki ga ne razume in nihče mu ne more pomagati.


Za Kafko je značilen tudi motiv odklanjanja hrane (tudi avtobiografska značilnost). Pojavlja se tudi v drugih Kafkovih delih – Gladovalec (Umetnost stradanja).
Novelo označujejo tudi kot parabolo. Je zgodba iz življenja za katero se skriva neko globlje spoznanje, nauk. V tem primeru ima simbolen pomen. V paraboli se pojavljajo iracionalni elementi prepleteni z realnostjo.
ALBERT CAMUS 1913-1960

Camus je podobno kot Kafka moderen predvsem zaradi idej in motivov, slogovno pa je še precej realističen. Je tudi filozof – zagovarja filozofijo absurda in upora. Njegove literarne osebe utelešajo njegovo filozofijo. Hkrati z romanom Tujec izide tudi filozofsko esejistična knjiga Sizifov mit (1942). Filozofija absurda prikazuje človeka, ki je nasproti svetu v absurdnem položaju. Camus je utemeljitelj književnosti absurda, saj v svojih delih prikazuje usodo ljudi, ki morajo živeti znotraj nesmiselnega (absurdnega) sveta. Edini smisel človekovega življenja je, če se upira temu absurdnemu življenju (Sizifov mit).


Tujec

Roman je sestavljen iz dveh delov: 1. del pokriva 16 dni med smrtjo Meursault-jove matere in njegovo aretacijo zaradi umora; 2. del pa pripoveduje o enem letu, ko je zaprt in čaka na obsodbo. Na koncu je obsojen na smrt. V pogovoru z duhovnikom razkrije svoje prepričanje, da je vse nesmiselno. Zgradba roman je še dokaj klasična, ideja pa je popolnoma modernistična.


Meursault je tipičen absurdni človek in kot tak je zelo pasiven, ravnodušen do vsega, na izven deluje brezčutno. Meursault je prepričan, da je njegov način razmišljanja edini pravilni. Zato se tudi noče in ne more spremeniti.

SPROČILO: Ker se človek le s pasivnim vztrajanjem upre nesmiselnosti sveta, je bivanje kljub vsemu prikazano kot pomembna vrednota romana in posameznikovega življenja.


JEAN – PAUL SARTRE 1905-1980

Je tipičen predstavnik eksistencializma (veja filozofije). Eksistencializem se najbolj izraža v dramah napisanih med 2. sv. vojno. Sartre piše ateistični eksistencializem  ne priznava Boga.


Osnove teze (Sartrevega) eksistencializma:

 Človek se spočne šele z eksistenco. Pred tem ni nič.

 Človek je zgolj to kar sam naredi iz sebe (človek je rezultat svojih dejanj). Človek sam določa svojo usodo.

 Človek je v celoti odgovoren za to, kar je. Popolna odgovornost v njem sproža občutek tesnobe, strahu, obupa. Vsaka odločitev je tveganje (z njo si lahko spremeni življenje).

 Ni Boga  ni moralnih norm.

 Človek je obsojen na to, da je svoboden; popolnoma prepuščen samemu sebi.

 Človek je odgovoren za vse ljudi, saj s svojim prostim izborom ustvarja podobo človeka, s tem pa tudi podobo človeštva.

 Meje posameznikove svobode so odvisne od svobod drugih ljudi (glej tudi prejšnjo točko).

 Človekovo življenje apriori (v naprej) nima nobenega smisla, ampak mu mora vsak posameznik dati posebej ta smisel.

 Čustva, strasti ne opravičujejo dejanj.


Za zaprtimi vrati

Je tipičen primer eksistencialističnega besedila. Po zunanji zgradbi je enodejanka.

Ima zanč. 3 dram:  idejna drama  izpostavljena je ideja drama;

konverzacijska drama  drama temelji na dialogu;

komorna drama  malo število oseb, kratko besedilo, omejeno prizorišče.
Osrednje osebe so Garcin, Ines in Estelle. Garcin in Ines skleneta, da se ne bosta menil drug za drugega. Ko pride še Estelle postane postopoma jasno, da je pekel to, da so nenehno skupaj  drug drugemu so rablji.

Garcin  Po poklicu je bil novinar, po prepričanju pacifist. V peklu se znajde, ker je zlorabljal ženo (je sadist). Je pa tudi strahopetec – bežal je v Mehiko, na meji ga ustrelijo.

Ines  po poklicu poštna uradnica, zase pravi, da je zlobna – zakrivila je smrt svojega bratranca in njegove žene. Je lezbijka (ljubimka se Florence) in je tudi sadistka (izkorišča Florence).

Estelle  prihaja iz višjega sloja. Moža vara z ljubimcem in ima otroka. Tega otroka takoj po rojstvu umori. Njen ljubimec posledično stori samomor. Zelo pomemben ji je videz. Je nimfomanka  mora biti občudovana.

Med njimi pride do neke mere ljubezenskega trikotnika. Estelle si želi Garcinovega občudovanja, a jo muči Ines, ki ju ves čas opazuje. Garcin si želi miru in rad bi spoznal, da ni strahopetec (vendar JE) To ga neizmerno muči. Ines pa si želi Estelle – jo privlači.

Ko se vrata odprejo želi Estelle, da bi ven vrgla Ines, a Garcin se ne strinja, saj ve, da se njegovo trpljenje ne bi zmanjšalo. Na koncu želi Estelle zabosti Ines, a so že vsi trije mrtvi.


Vodilna misel drame je, da so pekel ljudje okrog nas. 2. pomembna misel pa je, da nosi vsak človek v sebi svoj pekel. Pekel je prikaz popolne odgovornosti posameznika, od katere se nikoli ne loči. Tudi, ko človek umre še vedno povzroča trpljenje (»sebi« in svojim bližnjim).
SAMUEL BECKETT 1906-1989

Je Irec vendar piše v francoščini. Beckett je utemeljitelj gledališča absurda (absurdnega gledališča). Njegovo najpom. delo je drama Čakajoč Godota. Gledališče temelji na nesmiselnosti sveta v katerem se znajdejo osrednje osebe.


Čakajoč Godota

Naslov (čakajoč) izraža stanje, kar je v nasprotju z klasičnim gledališčem, kjer je pomembna aktivnost oseb, kar jih pripelje do konflikta.

Dogajanje poteka v 2 dejanjih, ki sta skoraj enaki. V ospredju sta 2 osebi (Vladimir – Didi in Estragon – Gogo). Didi je filozofsko naravnan, bolj odločen, ima boljši spomin kot Estragon in se zaveda brezizhodnosti položaja v katerem sta se znašla. Gogo je bolj povprečen, ima zemeljske težave in potrebe. Skupaj delujeta kot nasprotje (komični par).
Že dalj časa čakata ob cesti na Godoja. Med čakanjem le govorita – sta pasivna. Njuni pogovori se nenehno ponavljajo. Govorjenje ima namen, da zapolnita čas in vsaj tako dasta nek smisel svojemu življenju. Pogovor zato nasilno podaljšujeta. Če bi nehala govoriti, bi priznala svojo nesmiselnost. Veliko premišljujeta tudi o smrti (samomoru).

Pojavita se tudi Pozzo in Lucky  sta groteskna. Lucky je Pozzov služabnik in ga uboga brez ugovorov. Pozzo ga nenehno izkorišča in ponižuje. V 2. dejanju Pozzo oslepi, Lucky pa onemi. Še vedno ne moreta drug brez drugega.

Deček je njuna edina vez z Godojem. Samo on potrdi, da Godo sploh obstaja.

Godo: Lahko bi predstavljal Boga. Njega dočakamo le v smrti. 2. razlaga pa je, da je življenje brez smisla. Človek si domišlja, da nek smisel obstaja, čeprav ga ni. Besedilo nima sporočilo.


Tragikomičnost se kaže v Vladimirju in Estrogenu (ter Pozzu in Lukcy-ju). Pogovori so smešni, vendar sta tragična, saj se ne zavedata nesmisla v katerem sta se znašla.

Absurdna drama  Dramsko dogajanje nima dram. trikotnika, zgradba je krožna (ciklična);

 O dramskih osebah ne vemo ničesar. Odnosi med njimi so nenavadni, absurdni, hladni;

 Dogajanje je razumsko neutemeljeno, zgodba je skromna in razpršena. Težišče je na dialogu;

 Svet je izoliran, prazen, osebe so zelo pasivne.



Osebe so izgubljene v prostoru in času.

MEDVOJNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST

Nastaja med 2. svetovno vojno (1941-1945)


Delimo jo na različne skupine:

1. Partizanska književnost

Nastajajo predvsem pesmi, ki so optimistične (zmaga nad okupatorjem) ali pa pesimistične (izražajo žalost, trpljenje) Prevladujoča tema je domovinska. Dela so namenjena preprostim ljudem. Poznamo samo nekaj pom. pesnikov: K. Destovnik – Kajuh in M. Bor

Uveljavi se tudi pripovedništvo – kratka proza. Značilni so predvsem dnevniki.

V dramatiki se napiše nekaj humorističnih iger, ki pa so močno ideološko obarvana. Klasičnih dram ta čas ni.


2. Izseljenska književnost

Nastaja med izseljenci. Osrednja tema je domovinska, osnovni motiv pa domotožje.


3. Taboriščna lirika

Nastane med zaprtimi Slovenci v kontrancijskih taboriščih. Osrednji motiv je smrt. Besedila so izrazito pesimistična.


4. »Zamolčana« dela

So nasprotovala partizanom – belogardisti (domobranci). Po vojni se izselijo v tujino (J Ameriko). Najpomembnejši predstavnik je F. Balantič


KAREL DESTOVNIK – KAJUH 1922-1944

Med vojno je bil član XIV. divizije. Njegova pesniška zbirka Pesmi (1943) je bila edina pesniška zbirka, ki je med vojno izšla v okupirani Evropi.



Bosa pojdiva, dekle, obsorej

2 temi: ljubezenska in domovinska. Avtor izpostavlja dejstvo, da so talci (civilisti) umrli ponosno, saj se zavedajo, da koristijo domovini. Sporočilo: Tudi ljubezen se med vojno spremeni in ni neodvisna od prostora in časa v katerem živi. V teh razmerah ljubezen ni več intimna, ampak se poveže z to dobo.


POVOJNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST


od 1945 dalje
Delimo jo na več obdobji:
1. 1945-1948/50

Socialistični realizem  Sprva se uveljavi v Rusiji po oktobrski revoluciji. Naloga umetnosti je širjenje social. Ideologije. Prevladuje pesništvo – graditeljska lirika (horuk poezija). Pesmi spodbujajo ljudi k obnovi porušene domovine.
2. 1950-60

Nadaljevanje socialnega realizma  Ustvarjajo avtorji, ki so ustvarjali že pred vojno. V središču je še vedno usoda malega človeka, vendar ni več težnje po spreminjanju sveta. (Še vedno pa sočustvujejo z njim) Ustvarjajo tudi mladi avtorji, ki v središče del postavljajo revne delavce ali proletarce. Se že kažejo postopni vplivi modernizma.

Intimizem  uveljavi se predvsem v pesništvu. 1953 izide zbirka Pesmi štirih (Kovič, Zlobec, Pavček, Menart). Ta zbirka prinese v slovensko književnost intimizem, pesniki ponovno uvedejo subjektivnost, posameznika z njegovim notranjim svetom, poudarjen je individualizem. Ponovno pride do izpovedovanja čustev, razpoloženj. Deziluzija  razočaranje nad svetom. Slogovno izhajajo iz tradicionalnih pesniških oblik, ki se postopoma modernizirajo. Predstavniki: Kovič, Zlobec, Pavček, Menart, Minatti, Krakar …

Eksistencializem  Uveljavi se v pripovedništvu. Kocbek l. 1951 izda zbirko novel Strah in pogum. Kocbek je bil 1., ki je pokazal nov pogled na svet – presegel je črno-belo slikanje (samo dobri in slabi). 1954 izidejo Novele (zbirka novel) avtorjev A. Hink, Kovačič in Rožanc. V slovensko pripovedništvo uvedejo modernistične smeri. Tudi: D. Smole


3. Po letu 1960

Književnost absurda  Prelom pomeni zbirka Zajca Požgana trava, ki uveljavi absurdno poezijo – spoznanje, da v svetu ni smisla, zato pa tudi vrednot ni. Absurden je tudi človek s svojo dejavnostjo. Gre za izrazito bivanjsko stisko. Edino smiselno, kar obstaja je umetnost, ker lahko le tako izrazimo absurdnost sveta. Lirski subjekt se izpoveduje prek podob – pesmi v podobah. Avtorji: D. Zajc, S. Makarovič, V. Taufer, G. Strniša

Dramatika: uveljavi se drama, ki izpoveduje absurd (NI absurdna drama). Izražajo nesmisel in poskušajo najti smisel. Npr.: D. Smole, Antigona. Drame so ponavadi poetične in pogosto kot izhodišče uporabljajo mitske motive.

Tačas se nadaljuje tudi eksistencializem.
4. Konec 60-tih let

Dokončno (tudi slogovno) se uveljavi modernizem – ludizem. 1966 izda Šalamun pesniško zbirko Poker. Avtorji razumejo poezijo kot igro – tudi poezija izgubi svoj smisel. Besedila so popolnoma svobodna – v poezijo pridejo nižje pogovorne besede. Vrednot ni več.

V pripovedništvu se uveljavijo modernistični postopki, nastajajo romani (novi roman) in novele. V dramatiki se pojavi absurdna drama.
5. 2. polovica 70-tih let in dalje

Postmodernizem  se vrača k tradicijo. Značilno je obnavljanje tradicionalnih oblik (sonet). V književnost uvaja žanre (zgodovinski, potopisni, kriminalni, utopični romani …), ki jih tudi mešajo. Dela so bolj komunikativna, citati so zelo pogosti – citatnost. V dramatiki se vračajo k tradicionalnim dramam.

Avtorji: Boris A. Novak, Milan Jesih, A. Debeljak, A. Ihan, Jani Virk, Drago Jančar, Feri Lainšček, M. Tomšič …

PESNIŠTVO

JANEZ MENART (1929)

Je eden izmed avtorjev zbirke Pesmi štirih (1953). Njegova 1. samostojna pes. zbirka je Jesenski dan (1955).

Značilnosti njegove poezije: - zanj zelo značilna oblika je balada.



  • verizem  prikazovanje preproste banalne resničnosti

  • vsebinska in formalna navezanost na pesnjenje 19. st., obnavlja nasprotje med posameznikom in svetom (pesimizem)

  • depoetizacija pesništva  pesništvo ni več izjemno.

  • ironija, satira humor – je eden redkih slovenskih pesnikov, ki naredi poezijo privlačno, humorno, zanimivo.


Croquis {B4/25}

croquis (fr.) – osnutek, skica

Po obliki je Croquis likovna pesem – pesem, ki z obliko ponazarja vsebino pesmi. Pesem je lirsko-epska  ima pripovedni in izpovedni del – lirski subjekt doživlja svet mrzel in siv (je nesrečen, osamljen). Lir. subjekt pred seboj vidi idealizirano podobo življenja, ki bi ga rad imel. Natakar mu vljudno pobriše polit konjak in ga vrne v realnost. Izpovedovalec hoče še en konjak, da bi se vrnil v svoj idealni svet (te stvari, ki jih želi niso ideali – ideali so abstraktni).

Sporočilo: a) Natakar predstavlja usodo – človeku zbriše vse ideale, a človek vztraja. (romantična razlaga) Ta človek je pasiven.

b) Gre za ironičen prikaz malomeščanskega življenja. Ironični so njihovi ideali. Posmehuje se ljudem, ki vidijo srečo v teh materialnih dobrinah.

Besedilo je preprosto, vendar nudi več možnih interpretacij.
Je intimistično delo. Prikazuje posameznikov notranji svet (romantično nasprotje). Nasprotje med cilji, ki jih posameznik ima in realnostjo. Ideali so največkrat nedosegljivi.
LOJZE KRAKAR

Uvrščamo ga med intimiste.


Med iskalci biserov

Je zbirka pesmi, ki je izšla 1964. Med iskalci biserov je cikel 10 pesmi – pesmi so vsebinsko povezane.



7. pesem iz cikla  Oblika te pesmi je tradicionalna, vendar nimajo vse pesmi cikla enake.

Začne se z retoričnim vprašanjem zakaj iskati bisere. Sprašuje se o smislu, če ne bo nikogar nasitil – ne poteši osnovnih človekovih potreb. V drugi kitici predlaga naj rajši zadovolji svoje potrebe. 2. kitica je nasprotna 1. V 3. kitici pesnik opozarja na enakost čl. življenja, ki pa je kratko (umrljivo).

Celotno pesem moramo razumeti kot metaforo: Iskalci biserov so ljudje z ideali, ki jih želijo doseči. »… tudi biseri umro.«  Tudi če dosežejo svoj cilj, je vprašanje ali bo človek zadovoljen. Ideali so namreč nedosegljivi. Izpostavljena je tveganost početja, saj je naše življenje enkratno in minljivo. Kot alternativo ponudi življenje običajnih ljudi  ustaljeno življenje (brez tveganja).

10. pesem Narava je nasprotna človeku (mu ne nasprotuje, vendar je njegovo nasprotje). Vse je minljivo!



KAJETAN KOVIČ (1931)

Tudi eden izmed soavtorjev Pesmi štirih. Zbirke: Korenine vetra (1961), Labrador (1976), Lovec (1992) …


Psalm {B4/35}

Pesem je iz zbirke Korenine vetra (1961). Psalm je pesniška oblika značilna za starojudovsko književnost (Biblija). Vsebinsko je značilen odnos med Bogom in človekom, ki je Bogu podrejen.

Kovičev Psalm: BLAŽENA – blagrovati  Kovič blagruje živali, saj imajo nekaj, kar človek nima (nerazumnost, nimajo besed, nagon, ne poznajo dobrega sli slabega. Živali sledijo svojim nagonom, človek mora ravnati v skladu z razumom. To človeka omejuje pri življenju. Posledica tega je,da smo nesrečni.
Psalm gradi na nasprotju med človekom in živaljo. Človek misli, da je presega živali. Kovič to nasprotje obrne. Življenje živali je idealizirano. Beg iz sedanjega sveta v naravo ni mogoč. Izraža razočaranje nad svetom in okoljem  intimizem.
Sporočilo: Človek želi živeti preprosto življenje, vendar se zaveda, da to ni mogoče.

Beseda (posledično tudi poezija) je izražena negativno. Veliko razočaranje nad svetom in besedami.


Južni otok {B4/36}

Je iz zbirke Labrador (1976). Južni otok je metafora – nekaj kar je daleč in nam je zelo pomembno. V ospredju je glagol biti (JE). Končno spoznanje je, da obstaja, če verjamemo vanj. Južni otok je idealna oaza sredi ranljive subjektivnosti. Njegova eksistenca je odvisna le od volje in vere v takšen ideal

Sporočilo je intimistično. Vera v ideale ni več ni več tako prepričljiva, pojavi se dvom. Oblika je še vedno tradicionalna, slog pa je moderen.

Pesem podoba – lirski subjekt se ne izpoveduje neposredno. Izpoveduje se preko podob (južni otok). Tako izraža neko splošno veljavo.

DANE ZAJC


Njegova 1. pesniška zbirka je Požgana trava (1958). Je uvod k književnosti absurda. V njej spoznava, da je svet absurden. Smisel ostaja le še v umetnosti.. tematika je eksistencialna, bivanjska – najbolj zaostreni bivanjski položaji. Pojavlja se nasprotje med posameznikom in svetom. Avtorji se izpovedujejo prek podob.
Zajc predstavlja premik k modernizmu. Njegove pesniške oblike so že modernejše  različno dolgi verzi, ni rime, ritem ni metrum, paralelizmi … Zajc v svoji poeziji izpostavlja položaj posameznika do sveta – osamljenost človeka sredi absurdnega sveta. Posameznik kljub temu vztraja (Sizifovo delo). Zanj so zelo značilne tudi podobe. Njegove pesmi oblikovno že moderne, vsebinsko pa ga povezujemo z novim ekspresionizmom in nkjiževnossti absurda
Veliki črni bik {B4/38}

Veliki črni bik rjove v jutro se pojavlja kot refren. V središču je bik – močna, mitska žival. Že na začetku se pojavi nasprotje – bik rjove, a ga nihče ne sliši. Postavljen je v prazen svet. Tudi črna kri nakazuje njegovo usodo. Ekspresivne besede ustvarjajo grozljivo vzdušje. Odmev postane s časom zamolkel – nima več moči. V zadnji kitici je izpostavljena nesmiselnost, a bik vztraja, vendar ga čaka smrt (»bleščeča mesarska sekira«).

1. Bik je metafora za človeka v absurdnem svetu, ki kliče na pomoč. Ne more dobiti odgovora, ker je svet absurden. Edino, kar ostane je, da človek vztraja. To je njegov edini smisel.

2. Rjovenje so pesnikova dela in pesnik nanje ne dobi nobenega odziva. Svoje usode, kljub vztrajanju ne more spremeniti. Svetu ne more dati smisla, lahko pa opozarja na njegov absurd.


Črni deček {B3/39}

V naslovu je izpostavljeno nasprotje biku – šibek, nemočen deček. Deček stoji sredi puščave. Razpoloženje se iz žalosti stopnjuje v grozo. Pridejo starci in ga gledajo, hoče jim nekaj reči, a ne more. Ptice poletijo v nebo, vendar razpadejo v pepel. Nove ptice poletijo in ponovno razpadejo.

Če je deček pesnik, ki ima pesmi (ptice). Ljudje (starci) ga ne razumejo in tako njegove pesmi nimajo učinka. Nekaj nasprotuje pesniku (sonce, zvezde).

Deček kot metafora za posameznika sredi absurdnega sveta. Ima ideale, ki pa jih ne more doseči. Nasprotuje mu družba (starci) – nemoč komuniciranja; in narava (sonce, zvezde). Posameznik kljub nasprotovanju vztraja.


GREGOR STRNIŠA

Uvrščamo ga v 3. obdobje povojen književnosti. Je Zajčev sodobnik in ga povezujemo s pesništvom absurda. Uporablja še vedno eksistencialistične teme.


Večerna pravljica {B4/44}

Je iz zbirke Mozaiki (1959). Dogajanje je postavljeno v večer. Gozd oživi  vzbuja občutek groze (tudi groteskno). V 2. kitici oživijo tudi kamni. V 3. kitici se pojavijo ljudje, njihovo spanje kaže njihova nemoč in pasivnost.

Stvari so poosebljene, človek pa je razčlovečen – ljudje spijo kot miši. Mačke sanj – človekova podzavest, pred katero se ne more braniti. Človek je omejen.

Sporočilo:  Človek je v odnosu do narave nemočen.

 Človek je v spanju nemočen. Podobe iz narave so odraz njegove podzavesti, ki deluje proti njemu. Človek je žrtev samega sebe.

 V svetu v katerem živimo se dogajajo iracionalne, nenavadne stari. Z razumom jih ne moremo razložiti. Ljudje jih zato kar največkrat zanikamo, nočemo videti nekega globljega sveta, ki v podzavesti vpliva na nas.
TOMAŽ ŠALAMUN

Je začetnik modernizma pri nas z zbirko Poker (1966). Uvede ludizem  pojmovanje poezije kot igre. Še poezija izgubi smisel. Besedila so sproščena, ne upoštevajo pravil, imajo tujejezične prvine. Ta poezija je bila slabo sprejeta.


Gobice {B4/75}

3. pesem iz cikla Gobice iz zbirke Poker (1966).

Pesem je napisana v 1. osebi množine. Lirski subjekt je lahko takratna oblast. »Odstranili bomo…« se pojavlja kot paralelizem (refren). Vse bi radi odstranili. Pooseblja oblast, ki bi rada spremenila državo in se ne zaveda kaj počenja. Odstranili bi zelo različne in tudi nesmiselne stvari. Razlogi za odstranitev so v večini banalni. Z navajanjem razlogov hočejo dati svojemu delovanju dati smisel.

»in kaj potem kaj potem«  kaj bo še sploh ostalo

Pesem je ironija, ker smeši oblast v prenesenem pomenu.

Pesem je modernistična – zgrajena je na principu asociacij.




1   2   3   4   5   6   7   8


База данных защищена авторским правом ©shkola.of.by 2016
звярнуцца да адміністрацыі

    Галоўная старонка