Orientalske književnosti




старонка7/8
Дата канвертавання24.04.2016
Памер198.91 Kb.
1   2   3   4   5   6   7   8

MODERNISTIČNE ZVRSTI


1. Modernistična lirika se uveljavi po letu 1910. Zanjo je značilno, da izpostavlja zavedna in nezavedna stanja podzavesti. Besedila so nelogična, nerazumljiva, v liriki ni več osebnega izpovedovalca – njegovo mesto prevzame pesnik sam. Poudarjena je zvočnost in likovnost besedil. Motivi in teme so nelogični, nepovezani. Dela imajo težko smiselno dojemljivo idejo. Zgradba ni več pravilna, je svobodna. Zelo je pa pomemben ritem, ki pa ni metrum (ni urejen).
2. Pripovedništvo  razvijeta se predvsem roman in novela. Vendar ni več klasični roman. Modernistični roman ne kaže sklenjene podobe zunanjega sveta. Dogajanje je postavljeno v kraj in čas, o katerem zvemo le toliko, kolikor doživlja osrednja oseba – zelo subjektivno. V središču so misli glavne osebe, njegove sanje, podzavest,… Pripovedovalec je personalni (1. ali 3. osebni). Uporabljajo se nova pripovedna sredstva: notranji monolog, dialoga je zelo malo, ni prave zgodbe, zgrajeni so na principu asociacij. Od 2. sv. vojne dalje se romani močno povezujejo s filozofskimi smermi (predvsem z eksistencializmom in filozofijo absurda). Avtorji so pisatelji in filozofi hkrati (Sarte, Camus). Glavni predstavniki: J. Joyce, M. Proust, F. Kafka,…

Po l. 50 se razvije novi roman – še težje razumljiv od modernega. Še kasneje pa se pojavi tudi novi novi roman, ki pripelje te nazore do skrajnosti.


Kot odgovor na to skrajnost se v 60-tih letih uveljavi POSTMODERNIZEM. Ta se vrača k tradiciji – zgodba ima fabulo, kraj in čas dog. sta znana, osebe so prepoznavne. Avtorji radi združujejo žanre (Umberto Eco: Ime Rože).
3. Dramatika  razvijejo se različne oblike: drama absurda, generacijske drame, drame z mitskimi prvinami, poetične drame, dokumentarne, mistične, tezne drame,… (več B3-329)

FEDERICO GARCIA LORCA (1898-1936) {B3-164}

V njegovih delih se močno kažejo vplivi tradicije, ciganov (jug Španije – njegovo domače okolje) in močno tudi modernizem, predvsem nadrealizem. Pisal je pesmi in drame.


Vitezova pesem {B3-161}

Tako se imenuje, ker je lirski subjekt vitez. Zato je pesem vložnica – pesnik prevzame vlogo nekega lirskega subjekta. Vitez je del španske preteklosti  vpliv tradicije. Tema je bivanjska (slutnja o smrti). Prva 2 verza se ponovita še na koncu in tako predstavljata okvir pesmi.

Osrednji motiv je vitezovo hrepenenje po Cordobi, vendar je ta oddaljena in sama. Ne bo je dosegel, ker ga čaka smrt še preden pride v Cordobo. Vitez je pripravljen na pot do Cordobe, a se hkrati zaveda, da tja ne bo prišel.

Vitez je simbol za človekovo usodo nasploh. Cordoba je simbol za cilj, ki ga človek želi doseči, a se hkrati zaveda, da ga ne bo nikoli dosegel. Pojavljata se značilni modernistični barvi: črna (smrt) in rdeča (kri). Modernizem se kaže tudi v eliptičnih stavkih (izpuščeni so glagoli), vzklikih, paralelizmih,… Nadrealizem se kaže v povezovanju stvarnega sveta z nezavednim svetom v človeku.

Mesečniška romanca {B3-162}

Je iz zbirke Ciganske romance (1928), ki se snovno navezuje na cigansko špansko okolje. Je izrazito nadrealistično delo. Lorca je ohranil nekatere znač. kl. romance, druge pa je spremenil. Tako je to moderna romanca. Dogajanje je potopljeno v zeleno barvo.


Pesem je ena sama metafora in je zato razložljiva na več načinov. Metafore so nadrealistične – delujejo z razpoloženjem, ki ga ustvarjajo in so težko povezljive. Kot refren se pojavlja verz: »Zeleno, ki te ljubim zeleno.« Ima še epsko podlago, vendar je ta zabrisana, skrivnostna (razdeljena na drobce kot v sanjah). Glavni temi sta ljubezenska in smrt.

Pesem ne deluje s pomenom, temveč s vzdušjem, ki ga ustvarja.



JAMES JOYCE (1882-1941) {B3-193}

Hodil je v jezuitsko šolo. Čeprav krščansko vzgojo zavrača, ta kasneje močno vpliva na njegova dela. Njegova najpom. dela: Ljudje iz Dublina (zbirka novel), Umetnikov mladostni portret (avtobiografski roman njegovih mladih dni), Ulikses (osrednji roman) in Finneganovo bdenje (nedokončan roman).
Ulikses {B3-189}

Je Joycov najpomembnejši roman. Po številnih zapletih je izšel 1922. Nastal je kot parodija Odiseje (Ulikses = Odisej)  ohranjena je oblika, vsebina pa se spremeni v nasprotje. Roman ima 18 poglavij, ki ustrezajo 24 spevom v Odiseji. Odijeju ustraza Leopold Bloom (osredna oseba romana). Bloom blodi po Dublinu, dogajanje je omejeno na en dan (16.6.1904). Molly (Bloomova žena) je nasprotje Penelope. Molly je nemoralna, ki vara moža brez sramu in izrazito pasivna – cele dneve preživi v postelji. Stephen Dadalus ustreza Telemachu – je neke vrste Bloomov »duhovni sin«. Ima številne Joycove avtobiografske značilnosti.


Vseh 18 poglavij je napisanih v drugačnem slogu. Pravi, da vsaka vsebina potrebuje svoj način pisanja. 18 poglavij ustreza tudi 18 uram, ko je Bloom buden.
V romanu Joyce združuje vplive več smeri:

- naturalizem  zvestoba dejstvom in veliko število podatkov.

- simbolizem  celoten roman deluje kot simbol. Bloom simbolizira posameznika, ki se išče, a se ne bo nikoli našel. J. navaja v romanu citate, datume, osebe,… ki imajo simbolen pomen (npr: »biti ali ne biti«). Če želimo Joyca razumeti moramo poznati angleško in irsko zgodovino, krščanstvo, mitologijo, svetovno literaturo, psihoanalizo,…
Slogovno je zanimivo zadnje poglavje Penelopa  Joyce utemelji notranji monolog. Poglavje obsega 25.000 besed, a le 8 povedi brez ločil. Gre za Molly-in samogovor. Slabosti notranjega monologa so, da posameznika ločimo od okolice, besedilo je težko razumljivo.

Odisej lahko doseže svoj cilj, saj ve kaj hoče. Junaki v Uliksesu pa cilja ne morejo doseči, saj nimajo pred seboj jasnega cilja. Časi so se spremenili.


Joyce na svoje naslednike vpliva predvsem z različnimi možnostmi pisanja. Pokazal je, da lahko dober umetnik iz preproste vsebine ustvari izjemen roman. Vsebina ni pogoj za dober roman.
MARCEL PROUST 1871-1922

Hodil je v visoko pariško družbo, ki močno vpliva na njegovo kasnejše delo. Njegovo najpom. delo je cikel romanov V iskanju izgubljenega časa – vsebuje 7 romanov, ki so povezani. V ciklu je nekaj resničnih dogodkov, ki vplivajo na osebe v romanu. V vseh delih je pripovedovalec prvoosebni. Pripovedovalec ima številne pisateljeve avtobiografske lastnosti, vendar to ni pisatelj. Proustov značilni slog je nehotni (nehoteni) spomin – Čutne zaznave (najbolj okus in vonj) vzbudijo nek spomin, ki je nehoten. Ti izjemni trenutku – remiscence – odkrivajo globljo resnico. To stapljanje preteklosti in sedanjosti razume Proust kot ABSOLUTNI ČAS.

Combray {B3-180}

Je začetek prvega romana V Swannovem svetu. Pripovedovalec je Marcel. Ko popije požirek čaja z magdalenico (piškot) ga obide nek prijeten občutek, ki si ga ne zna razlagati in v njem vzbudi nehotni spomin. Skuša ga obuditi, a mu ne uspe. Ko že spozna, da mu ne bo nikoli uspelo, se mu spomin nenadoma prikaže.

Do spomina ga je pripeljala čutna zaznava (okus magdalenice), ki je povezana prek asociacije z dogodkom v preteklosti. Iz tega dogodka zrastejo podobe (celoten Combray s prebivalci)  vzbudi se nek spomin. Na ta način se odkrije višja resnica  absolutni čas. Njegova pripoved o otroštvu ni kronološka, temveč je asociativna.
Proust ima značilen način pisanja  Proustov »veliki stavek« - dolge, nepregledne povedi, veliko odvisnikov, ponavljanj, vrinjeni stavki, številne prispodobe. Zato je Prousto jezik tudi jezik podob. Te podobe nenehno rastejo in se razvijajo.

1   2   3   4   5   6   7   8


База данных защищена авторским правом ©shkola.of.by 2016
звярнуцца да адміністрацыі

    Галоўная старонка