Orientalske književnosti




старонка4/8
Дата канвертавання24.04.2016
Памер198.91 Kb.
1   2   3   4   5   6   7   8

Razsvetljenstvo na Slovenskem

Traja 1768 – 1819 in ni meščansko gibanje (ga nimamo veliko). 1. slo. razsvet. delo je M. Pohlin: Kranjska gramatika (slovnica). S koncem razsvet. se prične romantika. Pomembni vladarji so Marija Terezija, Jožef II. ter v času Ilirskih provinc (Napoleon)

Terezija in Jožef uvajata prosvetljeni absulutizem → podložnikom dajeta določene pravice, da se izogneta revoluciji. Francozi so dali Slovencem še več pravic kot Avstrijci.
Zvrti , ki se zavijejo:


  • pesništvo → izdajo pes. almanah (Pisanice). Almanah je pesniški zbornik, ki izide enkrat letno. Najpomembnejši avtor je V. Vodnik. Izide tudi 1. slo. pes. Zbirka Pesme za pokušino, V. Vodnik.

  • dramatika → 2 komediji – A. T. Linhart: Županova Micka ter  Ta veseli dan ali Matiček se ženi.

  • pripovedništvo se ne razvije.

1. slov časopis → Ljubljanske novice – urednik je Vodnik

1. strokovna besedila v slo. j. → Vodnik, Pratike

1. slo. kuharica → Kuharske in Babiške bukve, Vodnik

številni učbeniki, šolske knjige

1. slo. znan.-zgodovinska knjiga (zgodovinopisje) – Linhart

1. slo. slovnica po Bohoriču

S temi deli skušajo poleg poučevati tudi dvigniti slovensko narodno zavest


V tem času deluje več krožkov:

  • redovniški (meniški) → vodstvo Marko Pohlin. Najpomembnejše delo tega krožka so Pisanice - glavni avtor je Janez Demestev Dev.

  • Zoisov → Vodnik in Linhart, Zois je bili mentor in mecen. Je pomembnejši od redovniškega


V. Vodnik: Pesma za moje rojake – Dramilo → v pesmi je izpostavljen optimizem. Govori o idilični podobi. Pesem je budnica – narodno prebudna pesem
Anton Tomaž Linhart: Županova Micka
Ta veseli dan ali Matiček se ženi
PREDROMANTIKA IN ROMANTIKA V EVROPI {B2/104}

Predromantika se je razvila v 2. polovici 18. st. vzporedno z razsvetljenstvom – prevladuje po letu 1789 z zaključkom razsvetljenstva.


Romantika (1800-1830):

Predromantične značilnosti so v obdobju romantike doživele svoj vrh. Romantika je umetnostna smer, ki se ne uveljavi le v književnosti, ampak tudi v glasbi, umetnosti … Romantika se razvije kot nasprotje razsvetljenstva. Uveljavi se po celotni Evropi. Romantika je 1. obdobje, ko se slovanski narodi uveljavijo na zemljevidu evropske književnost.

Vsebinske znač. romantičnih del:

 Romantika v ospredje postavlja čustva, duševnost, notranja razpoloženja – človekova duševnost/notranjost

 Temeljno romantično nasprotje je nasprotje med ideali in stvarnostjo. Ideali so vrednote, ki jih človek nosi v sebi, katerim se želi približati, a se zaveda, da so nedosegljivi. Ideali so abstraktni in neminljivi  svoboda, mir, pravičnost, enakopravnost, sreča,… Stvarnost je pa vse, kar je zunaj človeka, vendar določa njegovo življenje. Človek se zaveda, da ne bo mogel uresničiti teh idealov, ker jih stvarnost ne spoštuje. Posledica tega razkola je to, da so romantiki nesrečnisvetobolje – prepričanje, da je svet solzna dolina in človeku je usojeno trpljenje. So pesimisti in zaradi tega pasivni (ne posegajo v dogajanje). Zatekajo se v naravo, preteklost, daljne dežele, na podeželje ter v smrt (odrešenje).

 Romantične osebe so izjemne osebnosti. So popolnoma drugačni od ostalih ljudi.

 Romantiki so prepričani, da močneje čustvujejo od »normalnih« ljudi. Rom. osebe so v svetu osamljeni, odtujeni, svet jih ne zanima, občutki odvečnosti – »odvečni človek«.
Zvrsti, ki se razvijejo v romantiki:


  • pesništvo se najbolj razvije, ker v pesmih najlažje kažejo čustva. Uporabljajo številne renesančne pes. oblike (sonet), oblike z vzhoda (gazela) ter oblike iz ljud. slovstva (balada, romanca).

  • pripovedništvo → razvijejo se predvsem različne oblike romana: sentimentalni roman – pretirano čustven. Pojavlja se v pisemski in dnevniški obliki (dnevnik). Zgodovinski roman (romantične osebe postavljene v zgodovinsko okolje)

  • dramatika → prevladujejo tragedije – zgod. osebe imajo pozitivne namene, a so njihova prizadevanja neuspešna.

Kot posebna oblika se pojavlja pravljica (brata Grimm in H. C. Andersen).
J. W. Goethe: Trpljenje mladega Wertherja (1774) {B2/17-26}

Goethe je najpom. predstavnik nem. romantike → Faust (drama) in Trpljenje mladega Wertherja (roman). TMW je pisemski roman pisan v dveh delih (1. 4. maj – 10. sept. 1771; 2. 2.sept. – 23. dec. 1772). Pisma piše prijatelju Wilhemu. Gre za sentimentalni roman. Pomemben motiv sta nesrečna ljubezen (do Lotte) in samomor, ki je za romantike dejanje pogumnega, zelo čustvenega človeka.



Sporočilo: Za Wertherja je samomor edina rešitev. Samomor je dejanje izjemnega človeka.
Byron: Romanje grofiča Harolda {B2/36-41}

Najpom. Byronovo delo: lirska zbirka pesmi Brezdelne urice (1807) ter kasneje epsko-lirska pesnitev Romanje grofiča Harolda. To je daljše besedilo napisano v verzih (kitica je stanca). Epski del je potopis. 2. del je lirski pomembnejši. Lirski subjekt (alter-ego → drugi jaz) doživlja številne občutke o katerih tudi premišljuje in se izpoveduje. Harold je osamljen odtujen, prezira svet, se ni zmožen prilagajati – iz tega sledi otopelost (resignacija) – odmaknjen za žalost in srečo. Ponosen je na to, da je drugačen od ostalih (nasprotno kot Werther).




M. J. Lermantov: Jadro {B2/74-79}

Jadro je lirska pesem, nastala je na osnovi motiva morja, jadra in viharja. Jadro predstavlja pesnika, morje – življenje, vihar – razburljivo življenje, ki si ga pesnik želi. Kitice so dvodelne: 1-podoba iz narave, 2-pesnikovo razmišljanje. Celo pesem lahko vidimo kot posebno primero – slovanska antiteza, ki je sestavljena iz 3. delov:  vprašanje  zanikanje  ugotovitev.



Sporočilo: Človekova sreča je odvisna le od njega samega.
Heinrich Heine: Lorelaj {B2/33}

Lorelaj je primer lirske balade (v ospredju je izpovedovanje pesnikovih čustev; ima nesrečen konec, ki je posledica nadnaravnih sil in mračno razpoloženje). Epski del je podrejen lirskemu, saj služi le kot pripomoček za izpovedovanje pes. čustev. Nastala je na podlagi legende o lepotici Lorelaj. Pesem je dvodelna: 1 – prva in zadnja kitica (lirski okvir) → otožno razpoloženje; 2 – epski (pripovedni) del → pravljica iz davnine.



Sporočilo: Spoznanje, da je ljubezen močna sila, ki nas lahko pogubi – usodna moč ljubezni.
G. Leopardi: Sam sebi {B2/60}

Je najpom. italijanski romantični pesnik – pisal je predvsem lirske pesmi. Pesem je napisana v obliki nagovora, lirski subjekt (pesnik) se obrača na srce. Prepričan je v svojo večvrednost. V pesmi se kaže svetobolje – smrt je edini dar, ki nam ga življenje da (pesimizem). Odnos lirskega subjekta do sveta se kaže v preziru → iz vzvišenosti in razočaranja, zato ni več idealov in življenje je nesmiselno. Tako ostane pesniku kot edina rešitev smrt.


A. S. Puškin: A. P. Kernovi {B2/64}

Je najpom. ruski romantik in njegovo najpom. delo je Jevgenij Onjegin (roman v verzih). Pesem A. P. Kernovi je nastala 1825 in je posvečena eni izmed deklet, ki jih je Puškin spoznal. Tema je ljubezenska in je pesem napisana kot nagovor. Razdelimo jo lahko na 3 dele: 1 – srečanje z Ano, prevzame ga njena (idealizirana) lepota; 2 – čas se spremeni, pozabi jo, ni zmožen čustvovati; 3 – njuno ponovno srečanje, ki povzroči njegovo »ponovno rojstvo«.



SLOVENSKA ROMANTIKA {B2/162}

(1830 – 1848)


Za začetek slo. romantike velja leto 1830 → izide 1. letnik Kranjske Čbelice. Konča se leta 1848 z marčno revolucijo in zadnjim zvezkom Kranjske Čbelice.

V slov. romantiki se pojavljata dva rodova:

starejši → Jernej Kopitar

mlajši → Matija Čop, France Prešeren


Med rodovoma prihaja do številnih nasprotovanj. Osnovno nasprotje je odnos do literature

Kopitar zahteva nadaljevanje razsvetljenske tradicije (preprosta dela, za neizobražene ljudi, ki bi jih tudi izobraževala).


Čop in Prešeren temu nasprotujeta in zahtevata dvig slov. knj. na evropsko raven. Zavzemata se za teorijo bratov Schlegel (nem. romantika) → Nek narod se lahko uvršča med kulturne narode takrat, ko ima kultiviran jezik, se pravi, da v njem nastajajo najzahtevnejše pesniške oblike (romanske oblike: sonet, sonetni venec, serenada, elegije, balade, romance,…). Brata pravita, da naj bi se vsaka literatura odprla svetu → uporabila naj bi tudi pesniške oblike drugih narodov (gazela,…). Romantična dela so 1. slovenska dela, ki so dosegla kvaliteto drugih evropskih del.

2. razlog za spor med rodovoma je bil črkopisabecedna vojna / črkarska pravda. Kopitar se zavzema za metelčico, ki bi združevala tako latinične in cirilične črke. Prešeren nasprotuje metelčici zaradi videza, in ker ne bi prinesla nič novega. 3. razlog za spor je cenzura. Kopitar je bil cenzor na Dunaju za slovanske jezike. S tem je kazal svojo moč nad Prešernom – 4. zvezek KČ je zaradi tega izšel z enoletno zamudo (namesto 1833, leta 1834)

Kopitar je bil purist → zavzema se za očiščenje slovenskega jezika germanizmov (nem. besed).
Kopitarjeve zasluge:


  • avtor 1. slov. znanstvene slovnice (1808/1809)

  • bil je 1., ki je izdal Brižinske spomenike – s svojim strokovnim komentarjem

  • bil je Karađićov mentor in je močno vplival na srbsko knj.

Osrednje glasilo romantike na Slovenskem je bila Kranjska Čbelica. Obstajajo še Kmetijske in rokodelske novice ter Ilirski list (IB) v nemščini. Prešernova pesniška zbirka Poezije (1846/47).

Edino pomembnejše pripovedno delo: J. Cigler – Sreča v nesreči
FRANCE PREŠEREN

Na Prešerna je močno vplivala ljubezen do Primičeve Julije. Njegov najboljši prijatelj je bil Matija Čop. Tisti čas je bil najbolj literarno izobražen Slovenec in je bil v stiku z vsemi evropskimi kulturami. Čop je bil 1., ki se je ukvarjal z literarno zgodovino na Slovenskem. Čop je močno vplival na Prešerna:

 Prešerna je usmeril v romantiko

 Prešerna je seznanil z vsemi najpom. pesniškimi oblikami

 Prešernu je svetoval in ga usmerjal

Prešernovo ustvarjanje delimo na 3 obdobja:



  • mladostno obdobje (do 1830) → tematika ljubezenska, sproščena besedila: Dekletom, Hčere svet, Povodni mož

  • zrelo obdobje (1830-1840) → nastanejo vsa pomembnejša P. dela, uporablja zahtevne pesniške oblike, pojavljajo se vse 4 Prešer. teme: ljubezenska, pesniška (poetološka), bivanjska in domovinska

  • pozno obdobje (po 1840) → preprosta besedila, po zgledih ljudskega slovstva – izjema je Zdravljica


HČERE SVÈT {B2/112}

zgodnje Prešernovo obdobje. Napisana je v obliki dialoga (hčera - oče). Tema je ljubezenska. Pesem je romanca (epska) → Romanca je krajša pripovedna pesem, pogosto vsebuje tudi lirske prvine. V nasprotju z balado se konča vedro ali celo humorno. Pesem je posebna, ker nima rime, ampak ima končno asonanco (ujemanje končnih samoglasnikov). Samoglasniki se ponavljajo v vsakem 2. zlogu (abacadaea…). Verz je štiristopični trohej.


SLOVO OD MLADOSTI {B2/113}

Prešernovo zrelo obdobje. Izide 1830 v KČ. Je prvo »pravo« slov. romantično delo. Pesnik se v pesmi poslavlja od mladosti, tema je bivanjska. Po obliki je pesem elegija ali žalostinka. Temeljna metafora pesmi je »temna zarja« - paradoks (temna - nesreča; zarja - sreča, lepota). Kitica je oktava ali stanca (6+2 verzov). Zadnja dva verza sta povzetka celotne kitice.


SONETJE NESREČE {B2/115}

Nastala 1832, izšla KČ 4 1843. Gre za cikel sonetov (6), ki so tematsko povezani. Tematika je bivanjska. V Sonetju nesreče pesnik izraža svojo nesrečo. Soneti se stopnjujejo do 5. soneta, ki je vrh. Vsak sonet ima izpostavljeno neko značilnost → 1: domotožje; 2: razočaranje; 3: poraženost; 4: vdanost; 5: smrt; 6: resignacija – sprijaznjenje.


SONETNI VENEC {B2/122}

Nastal je 1833, izšel 1834, kot priloga IB. Razlogi za nastanek sonetnega venca:  ljubezen do Primičeve Julije;  teorija bratov Schlegel – poskuša Slovence približati kulturno razvitim narodom;  po abecedni vojni želi nasprotnikom dokazati, da je dober pesnik. Ima obliko siensko obliko sonetnega venca – velja za najzahtevnejšo obliko son. venca: imeti mora 15 (14+1) sonetov. Zadnji se imenuje magistrale ali mojstrski sonet. Je najpom., ker povezuje vseh 14 sonetov med seboj. Zadnji verz prejšnjega soneta se ponovi kot 1. verz naslednjega, 3. pa se ponovi v magistralu. Prešeren pa je uporabil še akrostih – prve črke zaporednih verzov dajo posvetilo (PRIMICOVI JULIJI). Prešeren je tej izjemno zahtevni obliki pridružil tudi zelo pomembno vsebino, v son. vencu se prepletajo vse 4 Prešernove teme – ljubezenska, poetološka, bivanjska, domovinska.



Sporočilo: poveže ljubezen do Julije, njegovo srečo, pesništvo in domovino. Če bi ga Julija ljubila, bi bil srečen, bi pisal boljše pesmi, ki bi povezale narod (Slovence).
PEVCU {B2/137}

Prešernovo zrelo obdobje, nastane 1838 s naslovom Osrčenje in šele v Poezijah kot Pevcu. Je eno najpom. P. lirskih del. Prešeren ne uporabi v naprej določene oblike, pač pa ustvari novo obliko, ki je natančno določena: Pesem ima 5 kitic (2-3-4-3-2). 1. verz v vsaki kitici je zelo kratek (samo 2 zloga). Rima je zaporedna (a-e-i-o-u), stopica je amfibrah (U-U). Tema je poetološka in bivanjska. Trpljenje sega skozi celotno pesnikovo življenje.



Sporočilo: Osrčenje → če si pesnik moraš trpeti in to trpljenje moraš prenašati, ker si izjemen.
NEZAKONSKA MATI {B2/138}

Prešernovo zrelo obdobje, izide v Poezijah 1846/47. navezuje se na Ano Jelovškovo. Po obliki je pesem vložnica – pesnik prevzame vlogo lir. subjekta (nezakonska mati). Pesem ni osebno-izpovedna, je pa lirska. 2 dela:  izraža svoje trpljenje  sreča, ki jo doživlja ob otroku.



Sporočilo:  Obsodba nehumanost te družbe, ki jo obsojajo namesto, da bi ji pomagali.

 Tudi iz trpljenja se rodi nekaj lepega, kar te lahko osreči.


ZDRAVLJICA {B2/139}

Pozno Prešernovo obdobje, nastala 1844, objavljena je pa po marčni revoluciji 1848. pesem je družbena napitnica s politično vsebino. Oblikovno uporabi likovno pesem (carmen figuratum) → oblika čaše. Z obliko in razporeditvijo verzov poudarja vsebino pesmi. Rima je dvodelna: najprej prestopna (abab), kasneje zaporedna (ccc), stopica je jamb (U-).



Sporočilo: je internacionalno, saj je namenjeno vsem narodom. Pesnik predstavi svojo vizijo sveta, v katerem bo vladal mir, svoboda → ko bodo vsi narodi živeli v bratstvu.
NEIZTROHNJENO SRCE {B2/141}

Prešernovo pozno obdobje. Je zadnja Prešernova pesem s poetološko temo. Osrednji motiv je Neiztrohnjeno srce. Kitica je Nibelunška → 4 verzi (jambski 13-erec), rima je zaporedna. Ta kitica se uporablja predvsem za temačne zgodbe. Ta pesem je romantična balada – epska pripoved.



Sporočilo: Povezanost pesnika z naravo, od koder vzame svoj navdih in v naravo se tudi njegove pesmi vrnejo.
KRST PRI SAVICI

EVROPSKI REALIZEM IN NATURALIZEM
Realizem se začne 1830 s koncem romantike in doseže vrh 1850-1870; nato preide v naturalizem, ki traja do 1890, ko se uveljavi fin de siecle. Je čisto nasprotje romantike.
Vsebinske značilnosti realističnih del:

 Namen je prikazovanje stvarnosti – s tem pojmujejo vse, kar je zunaj človeka in v temeljih določa njegovo življenje.

 Stvarnost opisujejo objektivno – neprizadeto, nepristransko, kot je v resnici.

 Opisi so izjemno natančni (celo pretirano).

Opisujejo dogajanje v vseh družbenih slojih.

 Namesto junakov imamo glavne osebe – niso izjemni, so tipični in značilni za določeno okolje,…  antijunaki (podpovprečni).


Področje realizma: Anglija, Francija, Rusija, po 1870 Norveška, Švedska, Danska
Tipi realizma:

        1. Romantični realizem – prehod med romantiko in real., 1830-1850, ohrani nekatere romantične značilnosti in uvede nekatere realistične. Izjemne junake postavi v real. okolje. Predstavniki: Balzac (F), Gogolj (R), Dickens (A)

        2. Objektivni realizem – po letu 1850, v ospredju je čisto neosebno, neprizadeto opisovanje. Ta objektivnost je obsojena na propad (ne mora obstajati); P: Flaubert (F), Tolstoj (R)

        3. Psihološki realizem – v središču je duševnost literarnih oseb, avtorji izbirajo nenavadne like; P: Dostojevski (R)

        4. Kritični realizem – kritizirajo stvarnost in izpostavljajo slabe stvari, kritizirajo nižje družbene sloje. Avtorji: Dickens (A), Gogolj (R), Balzac, Tolstoj,…

        5. Impresionistični realizem – Obravnava preplet čutnih zaznav (Čehov)

        6. Poetični – blizu je romantičnemu realizmu.

Zvrsti evropskega realizma:

Pesništvo – se ne razvije, ker ni objektivna zvrst.

Pripovedništvoroman → daljše pripovedno delo, večje število oseb, daljši čas dogajanja, več zgodb, snov iz meščanskega sodobnega življenja (lahko zgodovinski, vojni,…), roman je namenjen zahtevnejšim bralcem, največkrat je v ospredju ljubezenska zgodba. Uveljavi se tudi cikel romanov (tematsko povezani romani). Roman epopeja → nadomesti klasični ep.



Novela → Realistična novela sledi načelom klasične novele (glej Boccaccio). Uveljavi se tudi karakterna novela – osrednja oseba razkriva svoj značaj.

Dramatikasatirična komedija → kritizira družbene pojave. Meščanska drama → drama v meščanskem okolju. Posebna oblika te drame je tezna/problemska drama – izpostavi problem in ima jasno sporočilo. {B2-209}


Po letu 1870 se pojavi naturalizem → Popisovanje poteka s fotografsko natančnostjo. Predstavlja do skrajnosti razvit objektivni realizem. Zagovarja tri determinante, ki določajo človeka: dednost, okolje, doba. Avtorji: E. Zola, Maupassant, Ibsen, …

F. M. DOSTOJEVSKI: ZLOČIN IN KAZEN
Roman uvrščamo v psihološki realizem → avtorja zanima duševnost gl. osebe.

Razkolnikov je študent in ima izdelano življenjsko filozofijo → ljudi deli na in navadne ljudi izjemne posameznike (Napoleon). Ti imajo nek višji cilj in se jim ni treba držati zakonov (sami si jih postavljajo). Njihovo temeljno vodilo je »volja po moči«. Ti ljudje imajo pravico, da delujejo po svoji volji. Z zločinom si hoče Razkolnikov dokazati, da spada med te izjemne ljudi.

Poleg dokaza za svojo filozofijo ima še druge razloge za zločin. Ubije bogato žensko (oderuhinjo), saj bi tako pomagal materi (socialni razlog), ima pa tudi ekonomski razlog – potrebuje denar za študij.
Kazen za Razkolnika so očitki vesti, ki ga notranje uničujejo. V tej notranji krizi se zbliža s prostitutko Sonjo, ki v romanu predstavlja svetniški lik. Sonja ga poskuša razumeti. Sonja ga tudi prepriča, da se preda. Dobi 8 let prisilnega dela v Sibiriji – to zanj pomeni odrešitev.
Sporočilo: Vsakemu zločinu sledi kazen. Šle ta pomeni za posameznika moralno očiščenje. Ne glede na razloge nihče ne sme vzeti življenja drugemu. Najhujša kazen pa je, da moraš sam živeti s posledicami svojih dejanj.
Zločin in kazen ima vsevednega pripovedovalca, ki dogajanja ne komentira. Temeljni pripovedni način je dialog in monolog – delo je dramatizirano.
G. FLAUBERT: GOSPA BAVARY
Delo uvrščamo v objektivni realizem.
Osnova besedila je resnična zgodba iz nekega časopisa. Roman ima tri dele, ki ustrezajo trem krajem dogajanja in trem moškim iz Eminega življenja: Tostes (Charles – mož), Youville (Rodolphe) in Ronen (Zeon).

Ema je tragična zaradi svojega načina življenja. Kriva je tudi zaradi vzvišenosti, kar jo pripelje tudi do osamljenosti. Ema živi v iluzijah – v ljubezenskih romanih in ni se sposobna soočiti s svetom. (Podobno kot Don Kihot) Ampak Ema ni kriva v klasičnem smislu, temveč v smislu nemoči – odločitve so posledica njenih značajskih potez.


Ema je romantična junakinja razklana med ideali in stvarnostjo. Njen pesimizem in prepričanje v usodo le še poudarjata njene romantične značilnosti. Po drugi strani je pa Ema tudi realistični lik – ujetost (določena je z okoljem in značajem), natančno opisovanje in nepristranskost pripovedovalca.
Tipi pripovedovalca so vsi trije: personalni (največkrat Ema), vsevedni 1. osebni (v 1. poglavju opisuje Charlesa) in vsevedni 3. osebni (vrača se v preteklost in prih., opisuje Emo).
N. V. GOGOLJ: PLAŠČ
Gogolja uvrščamo med romantični realizem.
Plašč je karakterna oz. značajska novela. V ospredju je značaj ene osebe (Akakij Akakijevič). Akakij je nižji uradnik in ima službo, ki je zanj smisel življenja. Ker se mu je stari plašč strgal, začne varčevati. Ko pa končno dobi nov plašč, mu ga ukradejo. Policija tatu ne najde. Akakij se kasneje na poti domov prehladi in umre. Po njegovi smrti začne po mestu strašiti duh, ki krade plašče toliko časa, da ga ukrade tudi Važni osebi, pri kateri je prej neuspešno iskal pomoč.

Akakij je antijunak, nasprotje junaka, je podpovprečen.

Pisatelj je v delu tudi družbeno kritičen → kritični realizem. Kritizira uradnike, ki so vzvišeni in družbo oz. družbeno ureditev; z njo je nekaj narobe, če človek nenehno dela in si ne more kupiti plašča.

SPOROČILO: Mali ljudje v tej družbi ne morejo uspeti → obsoja nehumanost družbe. Ljudje v svojem življenju ne dosežejo pravice, imajo pa možnost, da jo iščejo v posmrtnem življenju.


Besedilo je tudi groteska – groteska je besedilo, ki prikazuje popačeno ali deformirano podobo stvarnosti. Ta popačenost je posledica pretiravanja pri prikazovanju nekega pojava oz. karikiranja. S tem pokaže nek globlji smisel. Groteskno lahko deluje tudi združevanje nezdružljivega (komičnega in tragičnega). Groteskna sta Važna oseba in duh.
GOGOLJ: REVIZOR
Revizor je satirična komedija. Dogajanje je postavljeno v rusko podeželsko mesto. V ospredju so mestni oblastniki in njihova nepravilna dejanja. Napovedan imajo prihod revizorja, ki bo preveril njihovo delovanje. Prišel naj bi inkognito (v preobleki). Takrat pa pride v mesti tudi Hlestakov. Vsi misijo, da je on revizor … Kasneje iz pisma razberejo, da je goljuf, njihov ponos je močno prizadet. Komedija se konča z napovedjo prihoda pravega revizorja in z nemim prizorom.
Temeljno nasprotje komedije je: videz – resnica. Zadnji (nemi) prizor je grotesken → dužuje komično in tragično.

Sporočilo: Gogolj opozarja na razmere, ki vladajo v manjših mesti in želi, da bi se to spremenilo. Gogolj je kritičen.
E. ZOLA: BEZNICA
Je začetnik in najpomembnejši predstavnik francoskega naturalizma. Najpomembnejše delo je cikel romanov Rougon – Macquartovi → eksperimentalni roman.
Beznica je en izmed romanov iz cikla Rougon – Macquartovi. Osrednja oseba je Gervaise Macquart, ki ostane sama z dvema otrokoma v Parizu. Čeprav se poroči in ima novega otroka, se okoliščine v katerih družina živi nenehno poslabšujejo.

V delu se tudi kažejo vse tri naturalistične determinante, ki določajo človekovo življenje.


Sporočilo: Človek propade zaradi enega samega dogodka, če mu je to dedno usojeno.
G. DE MAUPASSANT: NAKIT
Nakit je klasična novela po zgradbi po vsebini je realistična. Osrednja oseba je Matilda. Z življenjem je nezadovoljna. Na plesu izgubi dragoceno izposojeno ogrlico. Tako jima z možem ne preostane drugega, kot da kupita novo in se zaradi tega zelo zadolžita. Po 10 letih odplačata ogrlico in tačas se Matilda zelo spremeni (na dobro). Ko lastnici priznata, da sta jo izgubila, izvesta, da ni bila nič vredna. Konec je odprt.

SPOROČILO: Neka malenkost lahko spremeni človeku življenje. Človek se ne more rešiti z dna družbe, ker mu to preprečuje okolje, dednost in doba v kateri živi.

Nesrečen dogodek ni nujno usoden – Matilda je sedaj zadovoljna z življenjem, kar prej ni bila,
H. IBSEN: STRAHOVI
Ibsen je najpomembnejši norveški in tudi evropski dramatik. Ustvarja v različnih obdobjih: romantične drame – izjemni junaki, ki propadejo; realistične drame – Stebri družbe, Strahovi, Hiša lutk; Nova romantika/simbolizem. Zanj so značilne tezne ali problemske drame (izpostavi problem sodobne meščanske družbe in predlaga tezo, ki nakazuje rešitev.
Strahovi so realistično – naturalistična drama. Naturalistična je snov. Dogajalni čas drame je kratek (pozno popoldne – sončni vzhod). Dogajalni prostor je le en (hiša nad fjordom). Tehnika zgradbe je sintetično-analitična → sintetično dogajanje, na katero vplivajo dogodki iz preteklosti.
Strahovi za gospo Alvingovo so, da bi se zvedela resnica o Osvaldovem (sin) očetu. Bolezen (sifilis) zaradi katere je umrl oče, se vrača na sina. Osvaldov strah je bolezen – odvisnost od drugih in bolečine. Osvald prosi mati naj mu prizanese muke in naj ga ubije.
Gospa Alvingova je tragična, saj mora odločati o Osvaldevem življenju. Osvald je tragičen, ker mora trpeti grehe svojih staršev (zakoni dednosti).


REALIZEM NA SLOVENSKEM (1848 – 1899)
Začne se 1848 z marčno revolucijo (ali 1849 – smrt Prešerna) in traja do 1899, ko Cankar izda svojo pesniško zbirko Erotika.
Slovenski realizem delimo na dve obdobji:


  • romantični realizem  (od 1848) do 1881

  • poetični realizem  od 1881 (do 1899)


Zvrsti slovenskega realizma:

Pesništvo  je še dokaj pomembno, saj je to pri nas edina razvita zvrst. Nastajajo preproste oblike, jezik in slog sta preprosta. Glavni pesniki: F. Levstik: Pesmi (1854), S. Gregorčič: Pesmi (1865) in Poezije (1882), J. Stritar: Pesmi (1869), A. Aškrc: Balade in romance.

Pripovedništvo  postopoma se oblikujejo različne vrste:

- pripovedka - krajša prozna pripoved, snov je vzeta iz ljudskega izročila. Jurčič: Spomini na delu, Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih.



- povest – srednje dolga pripoved, ki je namenjena preprostemu bralcu, snov iz kmečkega življenja (lahko zudi zgodovinska). Primeri: Jurčič Jurij Kozjak/Domen/Sosedov sin, Levstik: Martina Krpan, Tavčar: v Zali, …

- novele/slike/obrazi/značajevke – Krajša besedila namenjena izobraženemu bralcu, postavljena v mestno okolje (lahko v njih nastopajo vaški posebneži). Tavčar: Med gorami, Cankar: Kmetske slike, Jurčič: Telečja pečenka, …

- roman – 1. slovenski roman: Jurčič: Deseti brat (1866); Tavčar: Visoška kronika/4000, Kersnik: Jara gospoda

- potopis – Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža

Dramatika  Ljudske igre (manj zahtevne). 1. slo. tragedija: Levstik-Jurčič, Tugomer




SIMON JENKO: TILKA
Jenka uvrščamo v romantični realizem.
Tilka je značajevka (karakterna novela) {B2-297}

Glavan oseba je Tilka, mlad moški, ki se sedaj 1. v življenju znajde v situaciji, da mora nekaj storiti sam – zasnubiti dekle, ki mu jo dodeli oče. To mu seveda ne uspe, ko se mu nesojena nevesta začne smejati. Tilka je tipičen antijunak in je tudi tragikomičen, opisan je ironično. Tilka svojega poraza ne sprejme kot poraz, ker: ni imel želje po poroki; prvič, ko je odvisen le od sebe, odpove – tega se ne zaveda  zato je tragičen. Lahko trdimo, da je tragičen, komičen in tragokomičen.




JOSIP JURČIČ: TELEČJA PREČENKA
Bil je predstavnik romantičnega realizma.
Ta karakterna novela (realistična značajevka) je postavljena v malomestno okolje (trg). Jurčič je podnaslovil kot Obraz iz našega mestnega življenja. Osrednja oseba je upokojeni oficir Bitič. Telečja pečenka je edina stvar, ki Bitiču v življenju še kaj pomeni. Po naključju enkrat vidi, kako jo pripravijo in takrat se mu upre. Tako izgubi edini smisel v življenju. Zato mu prijatelj svetuje, naj se poroči, da bi mu žena kuhala (telečjo pečenko). Ko sliši, da ga nevesta noče, ga zadane kap.

Bitič je do izgube telečje pečenke komičen, po njej pa tragičen. Jurčič uporablja veliko ironije. Jurčič nam pusti, da Bitiča spoznamo prek njegovih dejanj. Konec novele ni tragičen.


DESETI BRAT
Fabulo glej v Književnost na maturi str. 142.

Deseti brat je 1. slovenski roman (izide 1866).

Deseti brat (Martinek Spak) je rdeča nit romana in povezuje zgodbo z grajskega okolja in zgodbo iz vaškega okolja. Tehnika pisanja je analitična in sintetična. Sintetična pripoveduje o času od Kvasovega prvega do ponovnega prihoda na Slemenice, analitična tehnika pa je uporabljena pri retrospektivi zgodbe Martineka Spaka.

V desetem bratu srečamo romantično-realistično dvojnost. Lovre Kvas je sprva zelo čustvena oseba, želi pa ravnati razumsko. V odnosu do Manice ga vedno zanesejo čustvo. Vendar če se želi poročiti z Manico mora doštudirati. Konec romana je izrazito realističen. Manica je veliko stvarnejša od Lovreja – je realističen lik. Na drugi strani pa je Martinek Spak izrazito romantična oseba – je skrivnosten, močno čustvuje (ljubi mater in sovraži očeta).



IVAN TAVČAR: VISOŠKA KRONIKA
Tavčarja uvrščamo med realiste po značilnostih pisanja in ne po času nastanka besedil. Dela delimo glede na vsebino na: kmečka vsebinaCvetje v jeseni, V zali, Med gorami; in dela z zgodovinsko tematiko  Visoška kronika, Grajski pisar. (posebej: utopični satirični roman 4000)
Visoška kronika je Tavčarjevo zadnje in najboljše delo. Nastane kot 1. del nameravana trilogije o Visokem, ki je pa ni nikoli dokončal. Čas dogajanja je 2. pol. 17. stol. in zač. 18. stol. Navezuje se na 30-letno vojno med rimokatoliki in protestanti.

Pripovedovalec je 1. osebni vsevedni (Izidor). V epilogu se kot pripovedovalec pojavi Izidorjev sin.

Ženski liki so pri Tavčarju vedno idealizirani. Nikoli ne odločajo same o svoji usodi. Ob ženskah se razkrivajo tudi moški. Tako izvemo, da je Izidor neodločen in pasiven, Njemu nasproten je Jurij, ki tudi zaradi svoje odločnosti in aktivnosti dobi večje »nagrade«  Agata, kmetija. Tavčar kaže, da ljudje kot Izidor ne morejo uspeti. Nagrajeni bodo ljudje, ki bodo sami kaj naredili zase (Jurij). To velja za celoten slovenski narod.
Roman je kronikalna pripoved – zgodovinska pripoved, ki je napisana v obliki fiktivne zgodbe. Napisana je v 1. osebi – kronist zapisuje tiste dogodke, katerim je bil sam priča.
CVETJE V JESENI
JANKO KERSNIK: JARA GOSPODA


Pesništvo v realizmu
SIMON JENKO: OBRAZI
Cikel Obrazi obsega 20 pesmi + uvod. Vsem pesmim je skupna ljubezenska tematika. Gre za lirsko-epske pesmi: pripoved – podoba iz narave, izpoved, izpoved – čustva (razpoloženja), ki ga vzbudi v bralcu.
Ločimo 3 skupine Obrazov: romantični  lirski subjekt in narava sta v sozvočju;

Obrazi razočaranja ali deziluzije  nasprotje med naravo in človekom in vedno je narava močnejša od človeka;

realistični  svet sprejema, kot stvarno dejstvo. Zato je od dogodkov neprizadet, ne pokaže čustev
Obrazi so Jenkovo najbolj realistično delo. Človek je minljiv, narava je večna. Jenkovi obrazi so vrh

slovenskega realizma.


ANTON AŠKERC: MEJNIK
Je epsko besedilo – je realistična balada.

Pesem ima 2 možni razlagi: romantična  srečanje z duhom (poseg nadnaravne sile v dogajanje) – Vidova smrt; realistična  Martin se vrača pijan. V gozdu ima zato privid in go obdaja občutek tesnobe. Vidova smrt je le naključje.


SIMON GREGORČIČ: ČLOVEKA NIKAR

SMERI KONCA 19. STOL. – fin-de-siécle

Razvijejo se po l. 1890 in trajajo do l. 1900, njihov vpliv pa seže še daleč v prihodnost. Pojavi se kot nasprotje realizma in naturalizma. Uveljavijo se poteze, ki jih pozna že romantika.


Vsebinske značilnosti:

 V središče postavljajo človekovo notranjost  čustva, občutja, razpoloženja sanje …

 Avtorji so prepričani, da so nadpovprečni, izjemni v doživljanju najrazličnejših občutkov. Pomembno o življenju se skriva v vsakem posamezniku.

 Poudarjajo intuicijo  nerazumski pristop k besedilu, ki zahteva od človeka določene sposobnosti za to (je dano, ni naučeno).

iracionalizem  nekaj razumu nedostopno

individualizem  vsak posameznik ima drugačno notranjo življenje – se razlikuje od drugih

spiritualizem  vzroke iščejo v duhovnosti – DUŠA
Zvrsti tega časa:

pesništvo (samo lirsko)  C. Baudelaire je začetnik fin-de-siecla – njegova pesniška zbirka Rože zla izide 1857 (hkrati z Gospo Bovary), P. Verlaine, A. Rimbaud, S. Mallarme

pripovedništvo  Razvije se kratke prozne oblike – novela, črtica, pravljica (za odrasle). Takrat izide tudi edini pomembnejši roman O. Wild: Slika Doriana Graya

dramatika  značilna je lirsko poetična drama – napisana v verzih z vzvišenim slogom. Predstavnimi.: Wild, Čehov

Glavni središči te književnosti sta v Franciji in Angliji.
NOVA ROMANTIKA

Izhaja iz romantike, vendar stara nasprotja (ideali – stvarnost) dožene do skrajnosti. V novi romantiki idealov NI več (ne verjamejo več vanje). Poudarjajo tudi nasprotje med posameznikom in družbo – sprtost posameznikov z okoljem, mu nasprotujejo (izpostavljajo svojo drugačnost).


DEKADENCA decadence (fr.) – propad, razkroj

Ta smer je prepričana, da je civilizacija dosegla vrh in tako lahko sledi le še njen propad ob koncu stoletja. To zadnje desetletje je treba UŽIVATI. Umetnost ostane edina vrednota. S pisanje skušajo ustvariti najrazličnejša občutja in pri tem gredo do skrajnosti  dekadenti so skrajneži. Družba ima do njih negativen odnos in to je njim všeč. Dekadentom namreč ni nič sveto. Dekadenti so pesimistični  niti posmrtno življenje ne obstaja. Pomembna jim je le lepota – njihov edini ideal.


SIMBOLIZEM

Za konkretnimi pojavi se skriva višja, globlja resničnost, ki je čutom nedostopna. Lahko jo občutimo s pomočjo intuicije. Simboli so besede, ki imajo poleg osnovnega še dodaten pomen, ki je veliko pomembnejše. Ti pomeni so težko dojemljivi, saj niso razložljivi. V besedilu delujejo besede tudi s svojo zvočno podobo.

larpurlartizem  težnja, da je umetnost sama sebi namen, njihov edini je da so lepa

esteticizem  življ. nazor, ki vidi najvišjo vrednoto v lepoti, estetskem užitku in učinku (besedila morajo biti lepa) ne glede na socialne in moralne učinke.


IMPRESIONIZEM

Ta čas se pojavi nov slog (način pisanja)  impresionizem. Poudarja trenutne vtise, ki jih avtorji tako skušajo ujeti. Oblike se zelo kratke, ni sklenjenega opisa zun. Dogajanja, pač pa samo neposredni čutni vtisi, predstave, razpoloženja. Pojavlja se zlasti v črticah novelah in pesmih (lirski), lahko pa tudi v romanih ter dramah.




 OSCAR WILD: Saloma

Je lirsko poetična drama, napisana 1891 in prvič uprizorjena 1896 v Parizu. Je dekadenčno delo. Glavni motiv je svetopisemski iz nove zaveze – obglavljanje Janeza Krstnika (Johanaan). V svetopisemski zgodbi je bolj kot Saloma neg. izpostavljena njena mati. Dramske osebe: glavne osebe so Saloma, Herod, Herodiada, Johanaan; ostale so brez imen, označene so le s položajem

Izpolnjena je klasična zahteva treh enotnosti – enotnost kraja (terasa pred Herodotovo palača), enotnost časa (en večer) in enotnost dogajanja (le ena zgodba). Drama je enodejanka – ima samo eno dejanje. Upoštevana je tudi stanovska zapora, nastopajo le osebe iz višjega sloja.

SPOROČILO: Zunanja lepota se ne kaže v človekovi duši. Drama je prikaz, kako lahko skrajna čustva pripeljejo ljudi do skrajnih dejanj.

Saloma je lirsko poetična drama z elementi tragedije. Poetična, ker je napisana v verzih v privzdignjenem slogu, poudarjena notranjost oseb. Elementi tragedije: tragičen konec  Saloma je sama kriva za svoj propad (ni tragična), tragičen je Johanaan. Mračno vzdušje ustvarja vodilni motiv – luna (vsaka oseb jo vidi drugače). Ta ni glavni motiv – svetopisemska zgodba. Vendar to ni klasična tragedija, ker je premalo zunanjega dogajanja. Dramska napetost se stopnjuje in doseže višek tik pred Herodovo vdajo proti Salomini zahtevi.



C. BAUDELAIRE: Tujec {B2/400}

Baudelaire je začetnik novoromantične knj. Njegova 1. zbirka je Rože zla, ki izide leta 1857. Pri njem se uveljavi nova romantika, simbolizem in dekadenca.

Po obliki je pesem v prozi – za novo romantiko zelo značilna oblika – napisana je v prozi, ki je ritmizirana in je lirska. Pesem je novoromantična, ker obnavlja staro romantično nasprotje med posameznikom in družbo. Napisana je v obliki dialoga/monologa (odvisno od interpretacije). Tujec hrepeni po nečem, kar bi dalo življenju smisel, a ne ve kaj bi to bilo (oblaki). Nima več idealov. Pesem je lirska, njena tema je osamljenost, odtujenost človeka, ki živi proč od vseh vrednot svojega časa.


C. BAUDELAIRE: Sorodnosti {B2/398}

Je iz zbirke Rože zla. Je simbolistična pesem. Ta pesem je upesnitev pesnikove lastne poetike. V pesmi se pojavljajo simboli (besede, ki imajo še 2. pomen). Besede delujejo tudi s svojo melodijo  melodičnost besed. Z razumom se ne moramo približati besedilu (samo z intuicijo). Za pesem je značilna sinestezija ali soobčutje  to je združevanje različnih čutnih zaznav (npr: slišimo barve, vidimo zvoke,…). To je značilno za simbolizem – vsi različni čuti se v pesniku združijo v eno. Po obliki je pesem sonet, vendar nima klasične rime.


P. VERLAINE: Jesenska pesem {B2/403}

Je novoromantično delo, lirski subjekt je izrazito pasiven.




SLOVENSKA MODERNA {B3/129-131}


1899 – 1918
Začne se l. 1899 s koncem realizma. Tega leta izideta dve zbirki: Zupančič: Čaša opojnosti in Cankar: Erotika. Konča se l. 1918 s Cankarjevo smrtjo in s koncem 1. sv. vojne. Predstavniki moderne so v slo. knj. uvajali vplive nove romantike, simbolizma in dekadence, nasprotujejo pa realizmu in naturalizmu 19. st. Istočasno z moderno pa ustvarja še kar nekaj piscev, ki nadaljuje real. in natur. tradicijo in jim pravimo sopotniki moderne (Tavčar,…).
Zvrsti moderne:

pesništvo  lahko izražajo čustva in razpoloženja. Pesništvo je osrednja zvrst. Predstavniki: Kette, Zupančič, Murn,…

pripovedništvo  Cankar je njegov edini predstavnik pri nas. Pripovedne oblike: roman, povesti, novela, črtica – krajše delo, ki ima lirsko-epski značaj. V središču je en dogodek, ki je lahko le nakazan. V črtici so pomembna čustvena stanja, ki jih ta dogodek pusti v literarni osebi.

dramatika  Cankar predstavlja vrh slo. klasične dramatike. Najpomembnejša dramska dela (vsa Cankar): Hlapci, Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor (satira), Pohujšanje v dolini šentflorjanski (farsa ali burka  preprosta oblika komedije).


DRAGOTIN KETTE (1876 - 1899) {B3/19}

Njegova pesniška zbirka Poezije je izšla 1900, to je po njegovi smrti. Za tisk jo je pripravil Aškerc. Njegove pesmi delimo glede na tematiko:



  • ljubezenske pesmi

  • bivanjske (refleksivne) pesmi  piše v moderniziranih sonetih (drugačna rima)

  • pivske pesmi (redke, ki so vesele)

Kettejeva poezija povezuje tako tradicionalne, kot tudi moderne prvine.
Na trgu {B3/11}

Je ljubezenska pesem. Osrednji (vodilni) motiv je vodnjak. Oblikovno je pesem podoknica oz. serenada (izvira iz srednjeveške trubadurske lirike). Ljubezen je obsojena na propad, vendar je ta trajna. Pesem ima moderno obliko z nekaj tradicionalnimi elementi. Tradicionalna je razporeditev rime, verzov in stopice; moderno pa je to, da pesnik sam ustvari novo pes. obliko.



Verzni prestop ali enjambement (B3/12) je prehod skladenjsko-pomenske enote iz enega verza v drugega. To pesnik uvede zaradi oblike, besede so tako bolj poudarjene.
Na molu San Carlo (VII) {B3/14}

Je cikel pesmi. Pesnik govori o dveh vrstah ljubezni – 1. je ljubezen do mlade Angele; 2. pa je do dekleta na čolnu. Prva je nedostopna in duhovna, druga je pa dosegljiva, telesna oz. čutna. Prva ga osrečuje, druga ga onesrečuje. Oblika je tradicionalna.

SPOROČILO: Pesnik z dosegljivo ljubeznijo ni zadovoljen.
JOSIP MURN – ALEKSANDROV (1879-1901) {B3/29}

Njegova pesniško zbirko Pesmi in romance (1903) izide 2 leti po njegovi smrti. Zbirko izda njegov prijatelj Ivan Prijatelj.

Murnove pesmi delimo:


  • čiste impresije  trenutni vtisi iz narave. Murn velja za slo. najboljšega impresionista.

  • impresija + refleksija (razmišljanje)  v 1. delu pesmi izpostavi trenutek iz narave, kateri pripravi pesnika k razmišljanju (2. del pesmi).

  • kmečke pesmi  so edine njegove optimistične pesmi. Nastajale so na podeželju.

Murn je impresionist po načinu pisanja in tudi po načinu doživljanja sveta. Njegovo življenje je sestavljeno iz trenutkov, ki se zelo in stalno spreminjajo.
Sneg {B3/22}

Pesem spada med pesmi impresije in refleksije. Impresij se kaže v 1. kitici, v 2. pa pesnik razmišlja o smislu življenja. To vprašanje (začetek 2. kitice) je retorično.


Ko dobrave se mrače {B2/23}

Pesem je razpoloženjska, je osebno-izpovedna. Izpostavljeno je nasprotje med naravo in pesnikom. Pesnik se počuti zelo osamljenega. V zadnji kitici si želi spremembe, ki bi zakrila njegovo žalost. Pesem je grajena na nasprotjih med človekom in naravo, narava je mirna, tiha. Pesnik na drugi strani pa je osamljen, nesrečen, nima miru. Pesnik si želi sprememb, ki bi dale smisel njegovemu življenju, ki bi prekrile osamljenost. Pesnikove želje se verjetno ne bodo uresničile. Motiv te pesmi je podoben kot v Larmontovi pesmi Jadro.


Pa ne pojdem prek poljan {B3/23}

Pesem je metaforična  je večpomenska. Številne besede v pesmi so simboli – zato je pesem simbolistična. Človek smrti (črni vran) v svojem življenju (poljan) ne more uiti. Smrt ne pomeni konec njegovega trpljenja.


Pesem o ajdi {B3/25}

Spada med Murnove kmečke pesmi in je eno izmed redkih optimističnih del. Zelo so izpostavljene čutne zaznave  vid (bela), tip (gorka), vonj (diši), sluh (šumi). Osrednji motiv je ajda, pojavljajo se pa še 3 motivi  čebela – kako ajda omami čebelo; kmet – kmet spoštuje ajdo in on mu ves trud povrne; in čarovnica – simbol zime/smrti za ajdo

Pesem lahko razumemo na 2 načina:


  1. Pesem o ajdi, pesnik izpostavi njeno bogastvo, kmet se ji zahvali, vendar je ajda obsojena na smrt.

  2. (kot metafora) Ajdo primerja z žensko, ki je lepa, omamna, privlači (kot ajda čebelo). Kmet je katerikoli človek, ki spoštuje ženske. Smrt je neizogibna.

SPOROČILO: Vse lepo, krasno se enkrat konča, je minljivo.
Vlahi {B3/26}

Rima je moško in rima se -o, ki ustvarja žalostno, otožno, temno razpoloženje. Vlahi so metafora človeka in njegovega brezciljnega tavanja skozi življenje.


Murn je eden izmed najbolj pomembnih slo. lirskih pesnikov. Pesnik je vedno v pesnih razočaran, odtujen. Murnov Glavni motiv je smrt.

IVAN CANKAR {B3/80}

Cankarjevo ustvarjanje delimo na 3 obdobja:

zgodnje obdobje (do 1900)  nastaja poezija in kratka proza, vpliv dekadence

zrelo obdobje (1900-1910)  To je družbeno kritično obdobje – kritizira razmere v družbi, nastanejo vsa obsežnejša besedila. Čutiti je vpliv realizma, naturalizma in simbolizma, na njegov slog pa vpliva impresionizem.

moralno/etično obdobje (po 1910)  obravnava moralna vprašanja, kaže se vpliv krščanstva (simboli iz cerkvenega okolja)

Cankarjeva pomembnejša dela:


  • pesništvo: Erotika (1899) – pesniška zbirka v kateri se kaže vpliv dekadence

  • pripovedništvo: Na Klancu, Hiša Marije pomočnice (oba romana), Kurent, Hlapec Jernej in njegova pravica, Martin Kačur (povesti), piše pa tudi črtice – zbirke črtic Moje življenje in Moja njiva

  • dramatika: Hlapci, Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Kralj na Betanjovi


Vinjete – 1899 {B3/33}

Je 1. Cankarjeva zbirka proze – kratka proza (črtice in novele). Epilog je zadnje in zaključno poglavje. Pomembno je, ker v njem Cankar pokaže svoj literarni nazor. Cankar se po realizmu obrne k novim smerem kot so nova romantika, dekadenca in simbolizem. V besedilu se ponavlja beseda duša  človekova notranjost.


Na klancu – 1902 {B3/36}

Zvrstno- vrstna oznaka:

 materinski – ženski roman

 biografski/avtobiografski roman  Francka naj bi bila Cankarjeva mati, kažejo se tudi pisateljeve prvine, vendar so podatki preoblikovani – niso vsi resnični

 proletarski roman  prikazuje življenje ljudi z dna družbe

 socialni/družbeno kritični roman  prikazuje razmere v družbi in jih tudi kritizira

Je Cankarjevo najobsežnejše delo. Napiše ga iz dveh razlogov:  z roman želi postaviti spomenik materi;  zaveda se socialne stiske Slovence tistega časa.
Roman ima impresionistično zgradbo  Franckino življenje ni opisano sklenjeno, ampak pisatelj osvetljuje le odlomke iz njenega življenja. Roman je tudi cikličen  isti motiv (vodilni motiv) na začetku in koncu. Vodilni motil (motil, ki se pojavlja na ključnih delih besedila) je tek za vozom.

Fatalizem je prepričanje, da je človekova usoda določena že v naprej, Kdor se rodi reven, reven tudi umre.

V besedilu se pojavljajo različni simboli:



  • tek za vozom  hrepenenje po boljšem življenju, ki pa se odmika in ga ne moremo doseči

  • klanec  simbol revščine, siromaštva in brezizhodnosti (s tem tudi fatalizem). To najbolj udejanja Lojze.

  • luč na učiteljevem oknu  upanje v boljše življenje, ki pa je lahko doseženo le z izobrazbo in vztrajanjem

  • ruta/predpasnik

V romanu se kažejo različne smeri:

 simbolizem  pojavljajo se določeni simboli

 dekadenca  lik umetnika, ki je moralno problematičen in vdor mestnega sveta na podeželje, ki je s tem obsojeno na propad (mesto je že pokvarjeno)

 naturalizem  prikaza siromaštva, revščine, povezanost usod (usode staršev se prenesejo na otroke)

 impresionizem  zgradba

SPOROČILO: S pomočjo izobrazbe in volje se lahko rešimo slabega socialnega položaja – učitelj Krivec in luč v njegovem oknu.
Hlapec Jernej in njegova pravica – 1907 {B3/47}

Je simbolistična povest. Povest nastane v povezavi z volitvami leta 1907. V povesti se kažejo Cankarjevi politični nazori. Zgradba je ciklično paralelna  začne in konča se na Stritarjevi kmetiji, srečanja ko išče pravico so si zelo podobna. Povest temelji na idejnem stopnjevanju  Jernej se vse bolj zaveda, da zanj (hlapca) pravice ni.

SPOROČILO: Jernej spoznava, da pravice za delavca ni, ker je družba zgrajena na napačnih temeljih – temelji na lastnini ne pa delu.

Jernej lahko primerjamo z Don Kihotom. Jernejevi ideali izvirajo iz prihodnosti, Don Kihotovi pa iz preteklosti. Hlapec Jernej je simbol delavca. Njegove lastnosti v besedilu so zelo splošne (njega kot osebo ne spoznamo). Ogenj na koncu je simbol revolucije, upora, ki bo spremenil družbeni red na boljše za delavce.


Hlapci – 1910 {B3/76}

Še vedno je realistična drama, hkrati pa je tudi meščanska drama z elementi satire in tragedije. Postavljena je v malomeščansko okolje. Satira kritizira z posmehom (ironijo). Tu kritizira spreminjanje prepričanja zaradi koristi (1/2/3 dejanje). V 4. in 5. dejanju pa se dogajanje prevesi v tragedijo. Jerman je tragičen, saj ima poz. prepričanja in prav zaradi tega je kaznovan. Hlapci kot simbol ima 2 pomena:  Hlapci so učitelji;  Hlapci so Slovenci, ker se podrejajo in zato ne vidijo kaj bi jim dar nov položaj. Cankar skuša z izobrazbo dvigniti ljudstvo iz tega podrejenega položaja.


Martin Kačur – 1907 {B3/43}

Je roman, po nekaterih razlagah pa tudi povest. Ima podnaslov Življenjepis idealista  biografski roman.



1   2   3   4   5   6   7   8


База данных защищена авторским правом ©shkola.of.by 2016
звярнуцца да адміністрацыі

    Галоўная старонка