Orientalske književnosti




старонка1/8
Дата канвертавання24.04.2016
Памер198.91 Kb.
  1   2   3   4   5   6   7   8

ORIENTALSKE KNJIŽEVNOSTI

Znač.: vpliv religije, avtorji niso znani, daljša besedila niso ohranjena v celoto (le fragmenti - deli), neposredno ne vplivajo na evrop. knj. (izjema je Biblija).

Egipčanska knj. 3000 pnš → Pesem nosačev žita (delavska, lirska pesem)

Babilonsko asirska knj. 3000 pnš → Ep o Gilgamešu – zapisan na 12 glinenih ploščah, 2000 - 1600 pnš, zapisan v 7.st. pnš

Indijske knj. Mahabharata (najobsežnejši svetovni ep) in Ramajana (ep) ter sveto pisanje Vede

Kitajska knj. → najpomem. je lirika (ljubezenske p.) – Konfucij: Ši King (»Knjiga pesmi«)

Perzijska knj. → sveta knjiga Avesta, perzijske knj. Pride v Evropo preko Geothea

Japonska knj. → lirika: tanka, haiku

Arabska knj. → sveta knjiga Koran, zbirka novel Tisoč in ena nočima okvirno pripoved, Zgodba o pritlikavcu (vložena zgodba)

 Starojudovska knj. Biblija ali Sveto Pismo (sveta knjiga krščanstva in judovstva). Delimo jo:



  • Stara zaveza – govori o pomem. dogodkih iz judovske zgodovine. Nastajala je 12. st. pnš do 1. st. nš. Delimo jo na zakone (pentatevh), preroke ter spise.

  • Nova zaveza – 1.- 4. st. Napisana je v grščini. Najpomembnejši so: evangeliji, apostolska dela, pisma in apokalipsa .

Septuaginta - 1. prevod stare zaveze v grščino

Vulgata – 1. prevod celotne Biblije v latinščino

1. prevod Biblije v slovenščino: Jurij Dalmatin leta 1584. Za osnovo ima Vulgato in nem. prevod.



Psalm 130 (129) – Psalm iz globočine → iz knjige psalmov (v stari zavezi) v kateri je 150 psalmov. Psalm je značilna biblijska pesniška oblika v katerih se razkriva razmerje med Bogom in človekom, ki je Bogu podrejen. Vrste psalmov: kraljevski, psalmi modrosti, Salomonovi, zgodovinski, spokorni. Iz globočine je spokoren psalm – človek prizna svoje grehe in prosi odpuščanja. Napisan je kot nagovor.

Visoka pesem - je del stare zaveze. Je splet večih ljubezenskih pesmi in jo razlagamo kot alegorijo.

 Prilika o izgubljenem sinu → nova zaveza. Prilika ali parabola je svetopisemska zgodba, ki ponazarja nauk, ki ga drugače ne bi razumeli.




ANTIČNA KNJIŽEVNOST



1. STAROGRŠKA KNJIŽEVNOST (od 8. st. pnš.)

arhaična (8. – 5.st.pnš → lirika, epika)

klasična (5.,4.st. pnš → dramatika - tragedija)

helenistična (332 pnš – 476 nš → pripovedništvo, dramatika (komedija), malo pesništva)
Začetki grškega gledališča → tragedije, komedije (Tespis, Sofokles)

Tragedija je dramsko besedilo za katero je značilno: 5 dejanj (zasnova, zaplet, vrh, razplet, razsnova), 3 enotnosti (časa, kraja, dogajanja), tragičnost glavne osebe – propade brez lastne krivde (»Kriv brez krivde!«). Katarza ali očiščenje - Grki so verjeli, če sočustvujejo z glavnim junakom, se duhovno očistijo. S stanovsko zaporo (v dram. delih lahko nastopajo je člani višjega sloja) je tragičnost še večja. Grška tragedija je bila pisana v verzih.

 Sofokles: Kralj Ojdip → tragedija. Ima analitično zgradbo (vsi pomembni dogodki so se zgodili v preteklosti in se sedaj razkrivajo s pomočjo retrospektive). – glej dom. branje


Sofokles: Antigona tragedija ima sintetično zgradbo – dogodki si sledijo kronološko (v čas. zaporedju). Antigona – protagonist, Kreon – antagonist, sta nasprotnika. Oba sta tragična. Peripetija je preobrat glavne osebe (Kreon) – s sreče v nesrečo.
Grška epika → se razvije v arhaičnem obdobju. Glavni pesnik je  Homer (Iliada in Odiseja) – Homersko vprašanje, ali je napisal oba epa? Ep je pripovedna pesnitev napisana v verzih in pripoveduje o dogodkih, deli se na speve. Znač. epov:  epska širina – pripoveduje zelo dolgo in natančno;  homerska primera – primerja dogajanje s podobami iz narave, so zelo dolge;  Raba ponavljajočih pridevnikov;  verz je heksameter – šeststopični daktilski verz
Grška lirika → arhaično obdobje. Razvijejo se zvrsti: jambografije (satirične pesni), elegije (oblikovno določene pesni), melike (današnja oblika lir. pesmi), ki so lahko monotične ali zborske.
2. RIMSKA KNJIŽEVNOST (240 pnš – 476)

- predklasično obdobje (240 – 81 pnš → komedija po vzoru gr.)

- klasično obdobje (81 pnš – 117 nš → zlati vek – do 14 nš – lirika (Katul, Horac, Ovid), epika (Vergil - Eneida); srebrni vek – od 14 do 117 - tragedija)

- pozno cesarstvo (117 – 476 → pripovedništvo)
Lirsko pesništvo razvije se domovinska lirika, v zlatem obdobju pa osebno-izpovedna lirika. Razvijeta se dva kroga: hedonizem – uživanje v življenju, kršijo pravila pesništva, »neoteriki« - Katul; ter epikorejstvo – zmerno uživanje, modra omejitev, držanje pravil – Horac. V obeh krogih prevladujejo ljubezenske pesmi.


SREDNJEVEŠKA KNJIŽEVNOST (476-1492)



1. Srednjeveška latinska knj.: Avtorji so duhovniki in menihi. Znač. so: cerkvene pesmi, verske himne (osebne, znani avtorji), osebno-izpovedna kratka proza, vagantska poezija, duhovne igre (pasijoni, misteriji, mirakli – prikazi čudežev, moralitete – v njih nastopajo alegorične osebe). Alegorija je konkretna podoba, ki predstavlja nek pojem, nekaj abstraktnega.
2. Književnost v nelatinskem jeziku:

  • epi → junaški, zgodovinski, nacionalni, fevdalni, religiozni (vse hkrati)

  • islandske sage → Pripovedke, ki so nastale na Norveškem in Islandiji, podobne so epom.

  • trubadurska lirikatema je ljubezenska, pojejo jo potujoči pevci. Razcvet doživi 11.-14. st.

  • viteški romani → sprva v verzih, od 13. st. v prozi. Vsebina je viteška, tematika ljubezenska. Viteške romane delimo na več ciklov: antični, keltski

  • posvetna dramatika burka ali farsa (preprosta oblika komedije)
  1   2   3   4   5   6   7   8


База данных защищена авторским правом ©shkola.of.by 2016
звярнуцца да адміністрацыі

    Галоўная старонка