Ko se najstniku nič ne ljubi




Дата канвертавання24.04.2016
Памер16.13 Kb.
Ko se najstniku nič ne ljubi

Naročila se je pred štirinajstimi dnevi in takrat je očitno imela obdobje, ko se je počutila bolje.

Naja, 23 let, študentka, živi pri starših, ima starejšega brata, mucka in prijatelje.

Na prvi pogled vse lepo. Nisem vedela, da me čaka povsem nova izkušnja.


Pozvonilo je in ko sem odprla vrata, sem obstala. Pred seboj sem zagledala bledo, shujšano, žalostno deklico. Pospremila sem jo v sobo, ji razložila vse o refleksoterapiji in počakala na njeno zgodbo. Videti je bila povsem nezainteresirana, apatična. Za hip sem se vprašala ali je živa ali mrtva…

Sedeli sva si nasproti, Naja je imela pogled usmerjen v tla in ni kazala nobenih interesov, da se bo danes še premaknila.

Meni so švigale po glavi misli : »Anoreksija, depresija, morda droge, zloraba…« Končno je mučna tišina pripeljala zmagoviti trenutek in Naja je počasi spregovorila:

»Imam hude težave, ne morem si pomagati, nihče mi ne more pomagati, profesorica na faksu mi je povedala za vas…« In spet tišina.

Pojasnim ji, da vse, kar bo povedala, ostane tukaj, v tem prostoru, da se ne rabi bati.

»Strah me je, bojim se stopiti iz sobe, bojim se zaspati, odklanjam hrano, cele dneve ležim, še radia ne morem prižgati, ne dvigam telefona, zgubila bom vse frende…« Solze.

Počasi sem začela izvajati refleksoterapijo in ji postavljala vprašanja. Ni znala opredeliti strahu. Česa, koga se boji.

Starši vejo za njene težave, vendar ji ne znajo pomagati. Mati pretirano skrbna in zaščitniška, oče trd in vzgaja z negativno motivacijo. (Saj nisi sposobna, ne bo ti uspelo, to ni dobro zate, poglej se kakšna si…) Mati gladi, oče vse pogleda skozi denar. Imajo polno družinskih skrivnosti.

Naja se počasi odpira, čutim, kako mi zaupa, kako pripoveduje vedno bolj pomembne stvari. Stopala ima hladna in potna, skrivnostna, nesproščena – kot bi se bala, da bom videla nekaj, kar nihče ne ve. Utemeljen strah.

Vprašam jo, ali je kadarkoli jemala droge. Hitro zanika, začne begati z očmi. Čez nekaj časa reče, da kadi in da kdaj pokadi kakšno travo.

Pojasnim ji, da ji laž nič ne bo koristila. Če si hoče pomagati, naj pove vse. Začudeno me pogleda, v njenem pogledu vidim samo eno : »Kako veš?!« Vztrajala sem in čez nekaj časa, prav potiho z zaprtimi očmi šepne :«Ex, ampak pol leta ga že nisem vzela! In prosim, ne povejte nikomur! Res sem se začela počutiti slabo, ko ga nekaj časa nisem jemala… Zdaj ga ne jemljem več, prisežem!«
Na refleksoterapijo je hodila vsak teden. Na začetku so bile reakcije hude. Slabosti, strahovi, nespečnost. Telo se je počasi čistilo in Naji so se bistrile misli. Počasi je začela vzpostavljati stike s prijatelji in hoditi v družbo. Nato se je vrnila na faks, končala letnik…počasi napreduje. Njena stiska je potegnila za sabo polno težav, ki jih postopoma ozavešča in rešuje.

Ko se je toliko »prebudila«, da je lahko postavljala lastne odločitve in mnenja, da je lahko spregovorila o občutkih, sva začeli iskati vzrok, zakaj je sploh posegla po drogi, kaj je želela s tem »rešiti«.

Ima brata, ki je bil vedno idealen. Najboljše ocene – povsod. Naja nikoli ni uspela prinesti rezultata, ki bi bil vsaj enakovreden.

Hrepenela je po pozornosti in priznanju. Pozornost je vsekakor pridobila, videla je, da se starši zanjo bojijo…ni pa dobila priznanja. Počasi je spoznavala, da se tudi sama ne ceni, da verjame, da ni dovolj dobra in da popolnoma nič ne naredi, da bi ovrgla takšno mnenje in občutke. Ko je ozavestila spoznanje, da dela vse, da bi prizadela starše in da sebi s tem dela največjo škodo, se je njeno počutje začelo spreminjati. Začela je jesti.

Počasi se je vključila vsa družina. Starša sta prihajala na partnersko svetovanje, nekajkrat, kadar niso znali rešiti konfliktov, so prišli skupaj. Družina danes deluje veliko bolj samostojno, z dogovorom so si porazdelili vloge in počasi postavljajo na novo medsebojne odnose.
Naja se je naučila prepoznavati občutke, ki jo vodijo v apatijo. Ker je našla vzrok za takšno počutje, se lahko sedaj z zavestnim delom na sebi temu izogne, brez da bi jemala zdravila. Priznala je, da se v stanju apatije počuti domače in varno. Zakaj? Takrat jo starši pustijo, da dela kar hoče. Razveselijo se že, če za kosilo pride za mizo, naklonijo ji veliko pozornosti… To, kar je vedno iskala. Takrat čuti, da jim ni vseeno zanjo. Če je »zdrava« od nje kar naprej nekaj zahtevajo, jo ponižujejo (oče) ali pretirano ščitijo (mama). Sedaj se počasi uči dobivati lastno vrednost, postavljati meje drugim, kaj ji lahko rečejo in česa ne – pri tem je pomemben način sporočanja.

Kadar začuti simptome apatije, dela na sebi s tem, da pogleda koristne stvari, ki jih je naredila v zadnjem času, pogleda svoje dosežke… In skozi družinsko terapijo skupaj s starši je tudi spoznala, da je starša nista na tak način vzgajala, ker je ne bi imela rada, ampak je bil to način, ki sta ga znala, ki jima je bil domač. Mama je odraščala brez očeta in je »v sebi« sprejela prepričanje, da bo za vsako ceno ohranjala družino. Zato je zaščitniška, gladi, dela namesto drugih, skratka je tampon v družini. Oče je bil nezaželen otrok, vedno zaničevan, nekoristen….


Vpogled celotne družine v njihove vzorce vedenja in reagiranja je pomagal vsakemu posebej razumeti, zakaj se kdo vede in reagira na takšen način. Zanimivo je, da ko je med njimi nastalo razumevanje vedenja, so se ti vzorci počasi začeli spreminjati in so začeli nastajati novi, ki so jih krojili njihovi medsebojni dogovori. Tako družina počasi (po 30-tih letih) postaja samostojna in sproščena. Vsi člani počasi občutijo, da imajo svoje mesto in svojo vlogo v družini, v kateri se sedaj bolje počutijo.

Naja je bila apatična zaradi hude depresije, jemala je zdravila, ki jih je počasi začela opuščati. Danes pravi, da ima občutek, da šele zdaj občuti čustva in občutke v sebi, saj je bila zaradi zdravil v popolnoma drugem stanju.


Apatija pa ima lahko različne vzroke. Srečujeva se z apatijo pri mladostnikih, ki so razvajeni. To so otroci, ki so razvili sistem pridobivanja dobrin in izpolnjevanja želja z nagrajevanjem. Za vsako stvar, dobro ali slabo so bili nagrajeni ali potolaženi. Sčasoma so dobili občutek, da do vsega pridejo zlahka. Niso pa pridobili izkušnje, da se je kdaj treba za nekaj, kar si zares želiš potruditi. Stvari, ki so »same« prišle do njih niso imele nobene vrednosti. Ti otroci počasi postanejo naveličani in zdolgočaseni, nič jih ne zanima, nič se jim ne da, fizično so popolnoma neaktivni, v šoli začnejo popuščati, ne kažejo nobenih čustev, ne priznajo nobenih strahov.

Običajno posedajo pred televizijo ali v postelji in ne počenejo nič. Ne družijo se z vrstniki, ostajajo doma. Težko jim je pomagati, saj ne želijo sprememb in se običajno »dobro« počutijo. Zavedajo se, da bi spremembo povzročila le večja aktivnost. Apatija je neke vrste zasvojenost z nedelom. Vedno, kadar apatičen človek pride pred oviro, se mu ne ljubi narediti nič, ne da bi se z n jo soočil kaj šele, da bi jo premagal. Če takšno stanje dopuščamo, se počasi razvije v bolezenski znak, ki lahko kaže na hujše psihične težave.


Apatija se lahko pojavi tudi zaradi pomanjkanja samozavesti. Takšni ljudje se bojijo novih izzivov in novih priložnosti. Le ti v njih povzročajo strahoten stres, saj nimajo dovolj lastne vrednosti, da bi se postavili zase in soočili z novo nastalo situacijo, da bi suvereno prevzeli odgovornost ali celo reševali konflikte. Za premagovanje ovir potrebujejo ogromno pozitivnih vzpodbud in pohvale.

Apatijo lahko povzročijo tudi hude čustvene stiske, kot so izguba ljubljene osebe (smrt, ločitev). Takšna oseba v sebi ne zna razrešiti bolečine izgube. Pomagamo ji tako, da »bolečino zaceli« z novimi pozitivnimi izkušnjami.

Bolezen in nove nepričakovane situacije v življenju človeka, zahtevajo veliko dela na sebi, potrpežljivosti in pomoč bližnjih. Na takšen način se lahko izognemo posledicam, kot so apatija, depresija ali druge psihične težave.
Kako lahko pomagamo našemu otroku, če kaže znake apatije?

Najprej moramo starši skrbeti, da v kakršnikoli situaciji skušamo ohranjati stik z otrokom. Zavedati se moramo, da je otrok v stiski in da ima občutke krivde zaradi lastne neuspešnosti. V takšni situaciji je otroku najlažje priti s starši v konflikt. S tem se izogne odgovornosti za lastna dejanja in seveda tudi spremembam. Ima priložnost, da s prstom pokaže na nas in nas velikodušno določi za odgovorne krivce. S tem pa smo si zaprli vsa vrata, ki vodijo k uspešnim rešitvam. Dobro je zbrati toliko moči, da skušamo otroka poslušati in razumeti, da na njegova dejanja ne reagiramo z agresijo in kaznovanjem ampak z njim skušamo sprejeti dogovor, ki ga bomo lahko spoštovali mi in naš otrok. Dogovor mora biti seveda sprejet na temelju spremembe, ki vključuje otrokovo aktivnost. To, da mu obljubimo nagrado, če se bo poboljšal, ni dogovor ampak podkupnina, ki rešuje čast staršev. Zavedati se moramo, da neuspešen otrok, ne kaže na neuspešne starše. Vsaka družina se sooča s težavami odraščajočih otrok in večina družin jih skuša reševati s ciljem dobrih rešitev. Vedno nam to, žal, ne uspe. Starši velikokrat potegnemo lastne otroke iz težav, ker se bojimo za lasten ugled. S tem pa otroke prikrajšamo za najbolj dragoceno izkušnjo - postati odgovoren.

Pri najinem delu v zavodu Vezal se srečujeva z različnimi težavami, ki se lahko pojavijo že pri mlajših otrocih, mladostnikih ali v partnerstvu. Opravljava individualna svetovanja za mladostnike, partnerska svetovanja s pari in posamezniki in družinska svetovanja.

Velikokrat, ko težave želimo omejiti samo na otroka ali enega od partnerjev, spoznamo, da težava izvira iz družinske dinamike in da jo veliko lažje in hitreje odpravimo oz. najdemo vzrok, če sodeluje vsa družina.

Pri otrocih se največkrat srečujeva s težavami v šoli, nespoštovanjem pravil, težavami v prehranjevanju, apatijo, depresijo, razvajenostjo, strahom, težavam pri prevzemanju odgovornosti, nesamostojnosti…

Pri partnerskih težavah je velikokrat vzrok, nepravilna komunikacija, nerazumevanje, varanje, različne zasvojenosti, agresija, apatija v odnosu….


Dr. Albert Mrgole je psiholog, sociolog, družinski svetovalec, študent podiplomskega študija iz družinske dinamike na Medicinski fakulteti – katedri za psihiatrijo.

Leonida Mrgole je refleksoterapevtka in študentka IMAGO partnerske terapije.


База данных защищена авторским правом ©shkola.of.by 2016
звярнуцца да адміністрацыі

    Галоўная старонка